TRADICIONALNA DRUŽINA
Tradicionalna družina je lažje vzpostavila disciplino pri otrocih. Obstajala so jasna pravila, ki so bila dirigirana z vrha družinske in družbene piramide. Zlepa (z lepo besedo) ali zgrda (pretepanjem, kaznovanjem ali verbalnim nasiljem) so dosegli želeno disciplino. Vedelo se je, kdo »nosi hlače« v družini. ALI JE ČLOVEK TRADCIONALNE DRUŽINE TRPEL? SEVEDA JE, VENDAR VELIKO MANJ, KOT TRPI V SODOBNI DRUŽINI, V KATERI JE FIZIČNA KAZEN Z ZAKONOM PREPOVEDANA. Čeprav fizična kazen ni dovoljena, je v sodobni družini trikrat več nasilja kot ga je bilo v tradicionalni družini.

„MEHKA“ DISCIPLINA se ne obnese na dolgi rok.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je porušil avtoritarni sistem tako v družbi, kot tudi v družini. Zakaj? Prišel je čas duhovne rasti zato, da bi se lahko uravnotežila materialna in duhovna stran. Čas dresure človeka je mimo. Fizična kazen je zastarela, saj se Ljubezni in  Dobrote ne dresira. Razviti svet sprejema deklaracije o pravicah otrok in prepove fizično kazen. »Hvala Bogu!«, si rečejo tako starši kot tudi otroci. Vendar pa je kljub temu Ljubezni in poslušnosti v družini vse manj, nasilja in anarhije pa vse več. Otroke se danes disciplinira s pomočjo kazni in nagrade. »Mehka« disciplina pa ne traja dolgo, saj začnejo otroci zelo kmalu disciplinirati starše z »mehkim« ali realnim nasiljem.

REALNE UDARCE ZAMENJAJO »MEHKI« UDARCI
»Kaj pa naj uporabljam namesto fizične kazni?« se je spraševala še očuvana tradicionalna zavest staršev potem, ko so jo z zakonom prepovedali. V zameno za fizično kazen so ponudili »mehko« kazen in nagrado. Avtoritarna zavest ni prepoznala, da sta kazen in nagrada modernega tipa zelo močna, da sta zunanje sredstvo dresure, krotenja, discipliniranja in dresiranja.

Otroka ne boste več tepli, ko boste od njega zahtevali, naj bo priden pri zobozdravniku ali v trgovini. Danes boste to dosegli z obljubljeno igračko ali čokolado. Če pa kljub temu ne bo priden, mu boste nagrado odvzeli. Ali ni to dresura z dolgoročnimi posledicami? »Mehak« način vzgajanja je na kratek rok. Otrok bo kmalu postal diktator, ki bo začel pogojevati staršem rekoč: »Ja, bom priden, če mi potem kupiš to in to!« (seveda vse tisto, kar je videl v oglasih). Tu je krog sklenjen. Če želijo sedaj starši prekiniti ta krog, ker ne želijo biti več marioneta v rokah svojega otroka, jim preostane le še stara, dobra fizična kazen. Sedaj vstopajo starši v slepo ulico, v kateri imajo na razpolago »mehko« kazen in nagrado in verbalizem, kot prazne besede:«Ni lepo da si nasilen, len, pohlepen…«, saj je sedaj oblast v rokah otroka. Če se otroku zoperstavite, ker ne želite, da vas otroci disciplinirajo, otroci zelo dobro vedo, kam se lahko obrnejo po pomoč. Hitro vas bodo razglasili za nasilneže, v resnici pa se samo branite pred nasiljem otroka, ko na primer: vas tepe, brca; posluša preglasno glasbo; nič ne dela; se ne uči; buden je ponoči, spi podnevi,… Vse te avtoritarne vzgojne modele pa otrok prenaša v vrtec, šolo.

Najprej so starši iz neznanja izvajali »mehko« nasilje nad svojim otrokom, ko pa poskušajo to igro prekiniti, jim otroci vračajo z »mehkim« ali realnim nasiljem.

USTVARJALNA VZGOJA – UDARCEM IN DRESURI ČLOVEKA JE ODZVONILO
Ustvarjalna vzgoja izhaja iz resnice, da je človek popolno, božansko bitje, katerega se je iz nevednosti stoletja discipliniralo s fizično kaznijo. Zadnjih 60 let pa se ga disciplinira – zopet od zunaj – z avtoritarno, »mehko« prisilo. Tradicionalna družina je uporabljala dva vzgojna avtoritarna modela, sodobna jih uporablja pet. Kaj je huje dva ali pet? PET. Rešitev obstaja in to rešitev nudi ustvarjalna vzgoja. Končno se lahko osvobodimo potrebe, da otroka dresiramo bodisi z realno ali »mehko« prisilo. 

Ustvarjalna vzgoja pravi: »prenehajmo z uporabo petih modelov!«, vendar se avtoritarna zavest takoj vpraša:«kaj pa naj uporabljam namesto tega?« Ukinimo kazen in nagrado. Vse je v otroku. Ima klice ljubezni do dela, reda, človeka, narave… Brez kazni in nagrade se te klice razvijajo. Z uporabo kazni in nagrade pa se izkrivlja njegovo prvinsko bitje in otrok postane pohlepen, len, se stvari ne zaveda, agresiven, odtujen, laže, je prenapet z artikulirano potrebo, da to napetost sprošča z nasiljem nad sabo, nad drugimi, nad naravo.

Če se odpovemo »mehkim« modelom že ob rojstvu otroka, se vse odvija tako, kot je prav. Razvija se SAMODISCIPLINA katero otrok, kot klico, prinese na svet.

Problem nastane, ko je potrebno presekati verigo negativnosti in ukiniti »mehke« modele vzgoje. Fizična kazen je z zakonom prepovedana. Čisto naravno je, da bo otrok, ki je navajen na hedonizem z vso silo branil svoje interese in vas bo poskušal vrniti na prejšnje stanje, pri tem pa sredstev ne bo izbiral. Vsak poskus delnega reševanja problema je za avtoritarnega »mehkega« starša problem. V večini primerov starši odstopijo od discipliniranja svojega mehkega otroka ali pa probleme rešujejo po delih, s čimer so nezadovoljni tako starši, kot tudi otroci.

Družina, v kateri tako starši, kot tudi otroci pristopijo k celovitemu reševanju problemov, se prostovoljno odpovejo petih mehkih modelov, sprejmejo znanje ustvarjalne vzgoje, bodo z večjimi ali manjšimi napori s časom izstopili iz morja problemov. Pri tem se bo vsaka napaka z lahkoto prepoznala in kot taka osvetljevala pot v duhovno rast, v Ljubezen in Dobroto.