TRADICIONALNA DRUŽINA
Tradicionalna družina je lažje vzpostavila disciplino pri otrocih. Obstajala so jasna pravila, ki so bila dirigirana z vrha družinske in družbene piramide. Zlepa (z lepo besedo) ali zgrda (pretepanjem, kaznovanjem ali verbalnim nasiljem) so dosegli želeno disciplino. Vedelo se je, kdo »nosi hlače« v družini. ALI JE ČLOVEK TRADCIONALNE DRUŽINE TRPEL? SEVEDA JE, VENDAR VELIKO MANJ, KOT TRPI V SODOBNI DRUŽINI, V KATERI JE FIZIČNA KAZEN Z ZAKONOM PREPOVEDANA. Čeprav fizična kazen ni dovoljena, je v sodobni družini trikrat več nasilja kot ga je bilo v tradicionalni družini.

„MEHKA“ DISCIPLINA se ne obnese na dolgi rok.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je porušil avtoritarni sistem tako v družbi, kot tudi v družini. Zakaj? Prišel je čas duhovne rasti zato, da bi se lahko uravnotežila materialna in duhovna stran. Čas dresure človeka je mimo. Fizična kazen je zastarela, saj se Ljubezni in  Dobrote ne dresira. Razviti svet sprejema deklaracije o pravicah otrok in prepove fizično kazen. »Hvala Bogu!«, si rečejo tako starši kot tudi otroci. Vendar pa je kljub temu Ljubezni in poslušnosti v družini vse manj, nasilja in anarhije pa vse več. Otroke se danes disciplinira s pomočjo kazni in nagrade. »Mehka« disciplina pa ne traja dolgo, saj začnejo otroci zelo kmalu disciplinirati starše z »mehkim« ali realnim nasiljem.

REALNE UDARCE ZAMENJAJO »MEHKI« UDARCI
»Kaj pa naj uporabljam namesto fizične kazni?« se je spraševala še očuvana tradicionalna zavest staršev potem, ko so jo z zakonom prepovedali. V zameno za fizično kazen so ponudili »mehko« kazen in nagrado. Avtoritarna zavest ni prepoznala, da sta kazen in nagrada modernega tipa zelo močna, da sta zunanje sredstvo dresure, krotenja, discipliniranja in dresiranja.

Otroka ne boste več tepli, ko boste od njega zahtevali, naj bo priden pri zobozdravniku ali v trgovini. Danes boste to dosegli z obljubljeno igračko ali čokolado. Če pa kljub temu ne bo priden, mu boste nagrado odvzeli. Ali ni to dresura z dolgoročnimi posledicami? »Mehak« način vzgajanja je na kratek rok. Otrok bo kmalu postal diktator, ki bo začel pogojevati staršem rekoč: »Ja, bom priden, če mi potem kupiš to in to!« (seveda vse tisto, kar je videl v oglasih). Tu je krog sklenjen. Če želijo sedaj starši prekiniti ta krog, ker ne želijo biti več marioneta v rokah svojega otroka, jim preostane le še stara, dobra fizična kazen. Sedaj vstopajo starši v slepo ulico, v kateri imajo na razpolago »mehko« kazen in nagrado in verbalizem, kot prazne besede:«Ni lepo da si nasilen, len, pohlepen…«, saj je sedaj oblast v rokah otroka. Če se otroku zoperstavite, ker ne želite, da vas otroci disciplinirajo, otroci zelo dobro vedo, kam se lahko obrnejo po pomoč. Hitro vas bodo razglasili za nasilneže, v resnici pa se samo branite pred nasiljem otroka, ko na primer: vas tepe, brca; posluša preglasno glasbo; nič ne dela; se ne uči; buden je ponoči, spi podnevi,… Vse te avtoritarne vzgojne modele pa otrok prenaša v vrtec, šolo.

Najprej so starši iz neznanja izvajali »mehko« nasilje nad svojim otrokom, ko pa poskušajo to igro prekiniti, jim otroci vračajo z »mehkim« ali realnim nasiljem.

USTVARJALNA VZGOJA – UDARCEM IN DRESURI ČLOVEKA JE ODZVONILO
Ustvarjalna vzgoja izhaja iz resnice, da je človek popolno, božansko bitje, katerega se je iz nevednosti stoletja discipliniralo s fizično kaznijo. Zadnjih 60 let pa se ga disciplinira – zopet od zunaj – z avtoritarno, »mehko« prisilo. Tradicionalna družina je uporabljala dva vzgojna avtoritarna modela, sodobna jih uporablja pet. Kaj je huje dva ali pet? PET. Rešitev obstaja in to rešitev nudi ustvarjalna vzgoja. Končno se lahko osvobodimo potrebe, da otroka dresiramo bodisi z realno ali »mehko« prisilo. 

Ustvarjalna vzgoja pravi: »prenehajmo z uporabo petih modelov!«, vendar se avtoritarna zavest takoj vpraša:«kaj pa naj uporabljam namesto tega?« Ukinimo kazen in nagrado. Vse je v otroku. Ima klice ljubezni do dela, reda, človeka, narave… Brez kazni in nagrade se te klice razvijajo. Z uporabo kazni in nagrade pa se izkrivlja njegovo prvinsko bitje in otrok postane pohlepen, len, se stvari ne zaveda, agresiven, odtujen, laže, je prenapet z artikulirano potrebo, da to napetost sprošča z nasiljem nad sabo, nad drugimi, nad naravo.

Če se odpovemo »mehkim« modelom že ob rojstvu otroka, se vse odvija tako, kot je prav. Razvija se SAMODISCIPLINA katero otrok, kot klico, prinese na svet.

Problem nastane, ko je potrebno presekati verigo negativnosti in ukiniti »mehke« modele vzgoje. Fizična kazen je z zakonom prepovedana. Čisto naravno je, da bo otrok, ki je navajen na hedonizem z vso silo branil svoje interese in vas bo poskušal vrniti na prejšnje stanje, pri tem pa sredstev ne bo izbiral. Vsak poskus delnega reševanja problema je za avtoritarnega »mehkega« starša problem. V večini primerov starši odstopijo od discipliniranja svojega mehkega otroka ali pa probleme rešujejo po delih, s čimer so nezadovoljni tako starši, kot tudi otroci.

Družina, v kateri tako starši, kot tudi otroci pristopijo k celovitemu reševanju problemov, se prostovoljno odpovejo petih mehkih modelov, sprejmejo znanje ustvarjalne vzgoje, bodo z večjimi ali manjšimi napori s časom izstopili iz morja problemov. Pri tem se bo vsaka napaka z lahkoto prepoznala in kot taka osvetljevala pot v duhovno rast, v Ljubezen in Dobroto. 
 
 
Sodobni družini, ki se odloči, da osvoji in uporabi znanje ustvarjalne vzgoje je najtežje prepoznati kaj vse je v odnosu z otroki ali katerim koli članom družine »mehka« prisila. Ko prepozna prisilo je pomembno, da ugotovi, kateri vrsti prisile pripada. Včasih je to zelo težko, vendar, če se spremlja številna negativna obnašanja otroka je potrebno ugotoviti od kod izvira problem.

Kdo ve, koliko mamic se mi je javilo z istim problemom in nikakor niso bile v stanju, da ugotovijo izvor problemov in problemčkov svojega otroka. Zgodbice so si bile podobne: »Moj otrok kar naenkrat noče več v vrtec. Hodi že dve leti in do sedaj ni bilo nobenega problema. Joka, vpije, tepe me, tako, da ga komaj odvlečem. Spotoma mu obljubljam, da mu bom kupila avto, punčko, čokolado, če bo priden v vrtcu. Toda v vrtcu sedi žalosten in sam, noče sodelovati z drugimi otroci ali vzgojiteljico, noče jesti. Ali pa tepe druge otroke, lomi igračke, kriči,.. Ko pa pridem ponj me brca ali pa tepe po glavi, ko mu obuvam čevlje. Takrat sem zelo žalostna, ker sem pričakovala, da mi bo stekel v objem. Na poti domov se cmeri, je težak in zahteva, da mu kupim tisto, kar sva se dogovorila. Nekako pridemo domov in takrat se začne prava nočna mora. Niti sekunde miru. Meče se na dojenčka in ga cilja z različnimi predmeti, zahteva mojo pozornost, a ko mu jo namenim ne sprejme nobenega predloga za igro. Noče sesti za mizo in jesti, ko pa ga le nekako prepričamo meče stvari na tla. Prava umetnost ga je uspavati.

Izjave mamic so si zelo podobne. Vse kar otrok dela staršem, mamici je, v tem primeru, grozna oblika prisile, ki jo otrok izvaja najpogosteje nad mamico. Mamica neuspešno poskuša najti vzrok. Po njenem mnenju se ona ni spremenila. Odnos do otroka je isti. Otrok je vrtec lepo sprejel, nikoli ni bilo problemov ne v vrtcu, ne doma in kar naenkrat šok za vzgojitelje in starše.

KDAJ STE RODILI?
»Kdaj ste rodili?« je moje prvo vprašanje. Mama me začudeno pogleda in spontano odgovarja, da je dojenček star šest mesecev, ali pa osem, vseeno. Problem je isti. »Ste pomislili, da bi starejšega otroka zadržali doma vsaj toliko časa, da se prilagodi novemu članu?« »Ne. Nemogoče je biti z dvema otrokoma, dojenčkom in štiriletnikom. To je nemogoče!« se brani.«Preprosto ne vem, kaj naj bi z njim počela. Stalno nekaj zahteva od mene, jaz pa sem zaposlena z dojenčkom. Preprosto me je strah ostati sama z obema. Dozdeva se mi celo, da sem se od starejšega otroka kar malo odtujila. Bilo bi mi nenavadno preživeti cel dan z njim. Mislite, da je v tem problem?« konča mama.

»Želite rešiti svoj problem?« jo vprašam. »Seveda!« odgovori. Pogovorite se z otrokom, odkrito mu povejte, da mislite, da ste storili napako, da ga niste vključili v dela okoli dojenčka. Sigurno je bil žalosten in zaskrbljen, ko je mamico puščal samo doma z dojenčkom, on pa je odšel v vrtec. Predlagajte mu, če želi, naj jutri, in naslednjih nekaj dni ostane doma z vami in dojenčkom. Obljubite mu, da boste že jutri organizirali svoj čas tako, da se bosta v sosednji sobi sama igrala, ali da bosta šla sama na sprehod, ali da bosta sama gledala nek lep film.

Mamica me je zmedeno in zaskrbljeno gledala ne vedoč, kako se bo znašla v novi situaciji. Če nimate nikogar, naj mož vzame nekaj dni dopusta ali pa se dogovorite s sosedo, da vam popazi na dojenčka za tisti dve uri. Če ostane doma oče, naj se tistih nekaj ur posveti dojenčku, vi pa se posvetite samo vašemu starejšemu otroku. Otroku v tej življenjski situaciji  ni problem oče. Mamica je ta, ki ga je »izdala«.

Počasi si boste pridobili njegovo zaupanje. Otrok postaja vse boljši, mirnejši, manj agresiven do vas in dojenčka. Pohvalite ga. Sebe pa pokregajte. Opravičite se mu in mu priznajte, da se zares niste spomnili, da bi ga občasno vzeli iz vrtca, da bi vam pomagal in se dobro spoznal z novim družinskim članom. Otrok bo uvidel, da se nič posebnega ne dogaja takrat, ko ostanete sami z dojenčkom. Vsak večer ga vprašajte, če želi jutri v vrtec. Vzgojiteljem boste že razložili vzrok njegove odsotnosti in potrpežljivo čakali, da pokaže željo, da se vrne  k prijateljem. Hotel bo iti za dan, potem pa bo zopet želel ostati dva dni doma. Strinjajte se z vsakim predlogom. Ne skrbite, ne bo se odvadil vrtca.

IZKUŠNJE
V številnih podobnih primerih se je otrok poponoma umiril, osvobodil strahu, da je nezaželen, povrnil je zaupanje, sigurnost in se veselo pridružil prijateljem v vrtcu. Iz ravni ustvarjalne vzgoje je mati ne vedoč izvajala ogromno prisilo nad otrokom s tem, ko ga je vodila v vrtec v najobčutljivejšem trenutku – prihodu novega družinskega člana. Otrok je to doživljal  kot nezaželenost. Edini način, kako se maščevati mamici je njegova ogromna prisila nad njo, ki jo je izvajal na različne načine. Mamica je zavestno ukinila prisilo nad otrokom, otrok pa se je prepričal, da ni nezaželen in se je vrnil v harmonijo. 

OPOMBA
V kolikor bi mamica ta recept uporabila samo da reši ta problem in ni sprejela ustvarjalnosti, kar pomeni da še naprej uporablja »mehke« vzgojne modele, bo verjetno ta problem tudi rešila. Toda izza »ovinka« jo že čakajo novi problemi. Ustvarjalno ne rešuje delnih problemov, ne ukvarja se z posameznimi situacijami. Ukinja VZROKE in s tem posledice v smislu problemov topijo.
 
 
MORJE PROBLEMOV
Sodobni starši pogosto zaključijo, da imajo probleme z otroki in rečejo:« Ne vem več, kaj na naredim… »Moj otrok je neposlušen; slabo jé; velik je že, pa še vedno zahteva, da ga uspavam; noče spati v svoji postelji, ampak spi pri nama – v zakonski postelji; preden gre v vrtec vsako jutro joka; ne mara šole; uči se samo takrat, ko se učim skupaj z njim; zahteva, da mu opravičim izostanke pri pouku, čeprav ni bolan; ure presedi pred računalnikom ali televizijo; hodi v stavnice; od doma odhaja v poznih večernih urah; buden je ponoči, spi podnevi; muči nas z glasno glasbo.«

Vse to povedo starši, ko v svoji nemoči poiščejo pomoč strokovnjaka in se sprašujejo: »Kje sem NAREDIL NAPAKO? Pripravljen sem popraviti vse svoje napake, samo da bi se  razmere v družini izboljšale!« 

VRTIMO SE OKOLI POSLEDIC IN OKOLI NAPAK, KI JIH DELAMO ZATO, DA BI POPRAVILI POSLEDICE
Vendar se stvari komplicirajo, saj se tako strokovnjaki, kot tudi starši vrtijo okoli posledic, pri tem pa kažejo na napake, s katerimi so poskušali posledico popraviti. Ko takšne napake odpravijo pa ni spektakularnih rezultatov ali - še huje - pojavijo se novi problemi čim se en problem reši. Primeri:
-         matematika je težka in starši otroku priskrbijo inštrukcije. Sedaj več ne sledi pouku, saj bo on vse to rešil z inštruktorjem;
-         nasilne računalniške igrice omejijo na 10 minut dnevno. Sedaj pa naskrivaj hodi v igralnico;
-         med hranjenjem je gledal televizijo. Sedaj pa noče jesti niti takrat, ko ima med kosilom na mizi tudi prenosni računalnik;
-         pije in kadi. Bil je na zdravljenju. Sedaj je še huje, saj je začel kaditi marihuano.
 
Takšnih napak, ki rojevajo nove probleme je nešteto in njihovo odpravljanje je kot zdravljenje drevesne krošnje in ne njegovih korenin. Takšne napake niso smerokaz k pozitivnemu razvoju ne otroka in ne staršev. Ni smerokaza dokler se ne odpravijo dejanski vzroki, ki je pet tako imenovanih »mehkih« modelov.

PREPOZNAJMO NAPAKE, KI SO VZROK VSEH NAŠIH PROBLEMOV – PET t.i. »MEHKIH« VZGOJIH MODELOV
Vsi našteti problemi so posledice DEJANSKE in »MEHKE« PRISILE:
- nagrajevanje,
- odvzemanje nagrade, kot načina kaznovanja,
- pretiranega zaščitništva pred delom in redom,
- verbalizma oziroma praznih besed in
- vpliva negativnih vsebin medijev, ki izvajajo nasilje nad izvornim bitjem otroka, ki  postane tisto, kar gleda.

Z ukinitvijo teh PETIH vzgojnih modelov, PETIH OSNOVNIH NAPAK PRI VZGOJI,  otroka vračamo k njegovi izvorni naravi in posledice se topijo kot kosi ledu. Če ukinemo neprestano nagrajevanje, ukinemo vse, kar smo vrivali med otroka in delo, kot na primer: risanke, obljube, garderobo znanih blagovnih znamk, mobilne telefone, najnovejše računalnike,….S tem odpravimo otrokovo pohlepnost, delo iz interesa in otrok se počasi vrača na svoj izvor, kjer je tudi ljubezen do dela. Začne se zopet učiti, jesti in počne stvari iz ljubezni in ne iz interesa. Začne spoštovati avtoriteto staršev in jih ne smatrata zgolj kot sponzorja. Če imajo avtoriteto starši je povsem naravno, da imajo avtoriteto tudi vzgojitelji in učitelji.

Z ukinitvijo kazni se zmanjšuje nakopičeni ali potisnjeni bes in otrok se osvobodi avto agresije in agresije. Spomnimo se samo, koliko različnih vrst obnašanja, ki so posledica kaznovanja, odpravimo z  ukinitvijo izvorne napake - blage prisile, ki je lahko v obliki odvzema nagrade ali klasičnega kaznovanja – udarcev. Naštejmo nekatere: otrok vas verbalno in fizično maltretira, noče sodelovati, dere se, uničuje igračke, nasilen je do učiteljev, tepe in žali sošolce, moti pouk, pije, ker s tem zmanjšuje svojo napetost itd.

Če ukinemo pretirano zaščitništvo pred DELOM in dovolimo otroku, da dela vse tisto, kar lahko dela in je prilagojeno njegovi starosti, potem se spontano stopi na desetine problemov, ki so posledica pretiranega zaščitništva: lenoba, neprestano kreganje zakaj nihče ničesar ne postori, bežanje od šole, ne učenje -  pri tem pa se petice dobivajo z lahkoto in brez dela.

Če prenehamo s pretiranim zaščitništvom pred REDOM in postavimo zdrava pravila, ne glede na to, da za večino družin ta pravila ne veljajo. Primeri: osnovnošolec ne more ponočevati do polnoči. Otrok ne sme ločiti očeta in mamo tako, da vsako noč spi med njima v zakonski postelji, kar – na žalost – danes traja vse do obdobja pubertete. Otroka ne moremo hraniti tako, da tečemo za njim s hrano, da ga zabavamo medtem ko jé in da mu dovoljujemo, da med hranjenjem gleda risanke. Da vas za svojo proslavo za rojstni dan podi iz stanovanja, čeprav je šele učenec četrtega razreda osnovne šole. Ni naravno, da majhni otroci proslavljajo rojstni dan v otroških igralnicah samo zato, ker se bojimo, da nam bodo nevzgojeni otroci uničili stanovanje. Vrnimo se k normalnemu praznovanju rojstnih dni tako, da povabimo nekaj dobrih prijateljev, katerim bomo pomagali, da priredijo zabavo, ki je primerna starosti  slavljenca.

Ali je res tako težko narediti zdravo selekcijo, kaj otrok lahko in česa ne sme gledati na televiziji in računalniku. Za vse večne čase mu moramo PREPOVEDATI dostop do agresivnih igric – igric, ki vsebujejo UBIJANJE ali katerokoli drugo vrsto agresije nad živalmi in ljudmi. Ne bojte se - to ni prisila. To je ukinjanje vsega, kar moralno in duhovno ubija vašega otroka. To sedaj ne bo težko, saj vaš otrok ni pohlepen, ni agresiven, ni len, ker ste ukinili predhodne štiri napake.

Otrok vas ne sme verbalno žaliti, ne more vam vzeti daljinskega upravljavca, ne more vas brcati, ne more….vendar je danes otroku – na žalost – vse dovoljeno z izgovorom, da bo bolje, ko odraste. Zapomnite si, veliko slabše bo v primeru, če se ne ukineta pretirano zaščitništvo pred redom in negativne vsebine medijev, katere vaš otrok posnema.

Ko ukinete predhodne štiri napake, VERBALIZEM sam po sebi izgine in vsak pogovor z otrokom postane človeški,  pri čemer rastete tako vi, kot otrok.

SE PRAVI, DANES V VZGOJI OBSTAJA SAMO PET NAPAK!

S PRIMEROM SE LAHKO VELIKO VEČ POVE – OTROK SE NOČE UČITI -  VSE SE JE ZAČELO ŽE  V RANI MLADOSTI
Dovolj je, da je sodobni starš sprejel t.i.»mehke« vzgojne modele:
-         nagrajevanje;
-         kaznovanje – odvzem nagrade;
-         pretirano zaščitništvo pred delom v hiši (in kdor ne dela fizičnega dela ne more biti priden v šoli), pred redom (spat gredo v poznih večernih urah);
-         da je otrok preskočil knjigo kot virtualno nižjo stvarnost in sedel pred televizijo in računalnik že pri starosti enega leta. Presedlati s konja na osla pa je sedaj težko;
-         vse to pa spremljajo prazne besede – verbalizem – o tem, kako je potrebno imeti šolo rad, kako je učenje zabavno in koristno za prihodnost otroka, kako je lepo, če si priden in poslušen, pri tem pa istočasno vso to zgodbo staršev zanikajo realnost, televizija, življenje.

STARŠI REŠUJEJO POSLEDICE – NAPAKE SO NEIZOGIBNE
Otrok vstopi v prvi razred osnovne šole in že po mesecu dni pravi, da je šola dolgočasna, da ga učiteljica mori, da bi se radi iz šole izpisal itd. V strahu začno starši reševati posledice, pri tem pa se napake stopnjujejo: ure in ure presedijo poleg otrok in jim pomagajo razumeti gradivo; ko se utrudijo, mu priskrbijo drage inštruktorje; prerekajo se s profesorji, ker mislijo, da je šola prezahtevna; pogosto mu opravičujejo izostanke, čeprav otrok ni bolan; nagrajujejo ga za vsako petico; ukinejo mu najljubše aktivnosti, ker mislijo, da bodo s takšnim načinom kaznovanja kaj dosegli; v trenutkih popolne nemoči pa ga tepejo, pri tem pa se tolažijo, da zakon o prepovedi fizične kazni še ni popolnoma uveljavljen oziroma, da jih otrok ne bo tožil.

NAPAKE PRIVEDEJO DO NOVIH POSLEDIC
Te napake rojevajo nove posledice. Ena izmed njih je lahko tudi popolna odtujitev od šole, prijateljev, zapiranje v nek svoj svet – nekaj - kar spominja na blago depresijo. Lahko pa je ravno nasprotno, da otrok postane agresiven, da laže, ima nočne more… in tako po vrsti. Sedaj staršem ne preostane drugega, kot da pričnejo z novimi napakami reševati te posledice. Ali popuščajo, pretirano ščitijo, pri tem pa se tolažijo, da je najbolj pomembno, da je otrok zdrav, ali ga peljejo k zdravniku po zdravila, ali pa enostavno sprejmejo posledico kot  neizogibno, in se prepričujejo, da bo vse skupaj minilo. To je začarani krog, iz katerega samo na prvi pogled ni videti izhoda.

USTVARJALNA VZGOJA
Ustvarjalna vzgoja ukine pet t.i. »MEHKIH« napak pri vzgoji, ker uporaba petih t.i.»mehkih« modelov kombiniranih z občasno uporabo fizične kazni izkrivlja izvorno bitje vsakega otroka, izkrivlja izvorna čustva, zaustavlja rast klice ljubezni in dobrote in zavira razvoj celotnega potenciala. Otrok postane pohlepen, če smo ga sedem let podkupovali, agresiven s kombinacijo neprestanega nagrajevanja in kaznovanja, len in se stvari ne zaveda, če smo ga pretirano ščitili pred delom in redom. Premične slike, barve in zvok po samo sedmih letih goltanja gotovih televizijskih proizvodov ubijajo ljubezen do knjige, ker knjiga zahteva zavedanje, delo in predanost.

Pet t.i. »mehkih« modelov je v samo sedmih letih, kot svojo posledico, ustvarilo številne probleme. Ne učenje je samo ena od mnogih posledic, ki trenutno muči starše, ki imajo šoloobvezne otroke. Pred tem pa so bili problemi staršev na primer: kako otroka nahraniti; kako mu preprečiti spanje v zakonski postelji; kako ga spodbuditi, da gre z veseljem v vrtec; da pospravi igračke; da nas ne tepe,…

Ustvarjalna vzgoja se ne ukvarja s posameznimi posledicami. Starši in otroci se morajo zavestno odpovedati  t.i. »mehkih« vzgojnih modelov. Odpravimo vzroke in vztrajamo na novih pravilih. NE BO LAHKO, VENDAR BODO REZULTATI SLADKI.