DRUŠTVO CENTER ZA USTVARJALNO VZGOJO

Tradicionalna družina verbalnega nasilja ni obsojala v toliki meri, kot se ga obsoja danes, čeprav je to vrsto nasilja vedno spremljala realna kazen, udarci. Če smo iskreni, si lahko priznamo, da je verbalno nasilje obstajalo, vendar ne v takšni meri, kot obstaja danes v sodobni družini, pa čeprav je fizična kazen z zakonom prepovedana. Ko je oče tepel, kar je storil redko, je preklinjal v srdu in z besedami žalil otroka, ker je smatral, da mu to po hierarhiji pripada.

V sodobni družini sta realno in verbalno nasilje z zakonom prepovedana. Apelira se na zmanjšanje nasilja, grozi se z zakoni pa vendar je verbalnega nasilja vse več. Sedaj ne prihaja le iz ust staršev in učiteljev (odrasli se kontrolirajo zaradi strahu pred zakonskimi sankcijami), ampak je to močno orožje v rokah mehkih otrok, ki izvajajo verbalno nasilje nad sovrstniki, starši in učitelji. Potreba po verbalnem nasilju, kot obliki sproščanja napetosti je ogromna, fraze in besednjak pa se otroci zlahka naučijo preko negativnih vsebin medijev.

Če je sodobni otrok zaplul tudi v smrtne grehe in je zelo zgodaj postal pohlepen, len, v srdu, zavisten, neozaveščen, ne bo izbiral besed z namenom, da uresniči svoje izkrivljene potrebe. Verbalno nasilje je lahko odkrito, direktno ciljano v najšibkejšo točko žrtve ali indirektno preko OGOVARJANJA, spletkarjenja in sodobnega mobinga. Cilj je enak: prizadeti drugega pri tem pa sprostiti svojo napetost in zadovoljiti svoje bolne potrebe (zavistna, lena in pohlepna deklica bo okoli sebe zbrala skupino prestrašenih deklic in verbalno preganjala žrtev, ker je mogoče žrtev boljši učenec, boljši človek ali pa je z lahkoto osvojila bivšega fanta male nasilnice.)

Če je sodoben otrok zaplul v smrtne grehe, starši že zelo zgodaj izgubijo kontrolo in posledic ne morejo razrešiti. Poleg tega postanejo otroci mali diktatorji, saj jih družba podpira z neprestanimi zgodbami o njihovih pravicah še posebej pa s stalnim prigovarjanjem naj nasilje prijavijo. Starši vstopajo v nenaraven strah pred svojimi lastnimi otroci. Otroci so vse bolj nasilni: preglasna glasba, neprestani zahtevki denarja, neučenje, nasilno obnašanje v šoli, na ulici, verbalno nasilje nad starši, učitelji, nedelo, brezzvezno preživljanje prostega časa, cigarete, alkohol, marihuana … in ko starši zaradi ogromnega strahu izgubijo kontrolo, preidejo na verbalno nasilje, ki je pogostejše od uporabe fizične kazni. Starši se bojijo modric, ki jih otrok lahko pokaže v šoli, računajo pa na verbalno nasilje, ki se lahko skrije, zanika. V bistvu sodobni starši postanejo vse pogosteje žrtev verbalnega in realnega nasilja svojega otroka.

Vse pa se je pričelo z nekritično uporabo mehkih vzgojnih modelov ob kombinaciji verbalne in realne prisile, do trenutka uzakonjenja prepovedi fizične kazni. Posledica tega so nesrečni mehki otroci, ki nam samo vračajo z verbalnim in realnim nasiljem. TU SE KROG NE ZAPRE.

Vendar izhod obstaja. UKINIMO VZROKE (PET MEHKIH VZGOJNIH MODELOV) IN POSLEDICE SE STOPIJO, starši in otroci pa se vračajo svoji prvinski naravi in odprejo se vrata v prostor, v katerem so: LJUBEZEN, RADOST IN DOBROTA, ki jih tako zelo potrebujemo. Kjer je Ljubezen, tu ni prostora za nasilje, pa naj se imenuje verbalno, realno ali mehko.

VERBALIZEM NI ENAK VERBALNEMU NASILJU, JE PA ČUSTENO NASILJE MNOGO MOČNEJŠE OD VERBALNEGA.

Dogodki, stopnjevanje nasilja mladih v številnih mestih Velike Britanije, ki so letos poleti šokirali svet za mene niso bili presenečenje. Sprašujete se zakaj? Zako, ker vem, kakšne posledice lahko pričakuje družba, pa naj bo razvita ali nerzavita, če je družinam podtaknila »mehko« vzgojo. V razvitem svetu ne obstaja družina, ki pri vzgoji otrok ne uporablja kazni, nagrade, pretiranega zaščitništva, verbalizma, ob dejstvu, da je fizična kazen z zakonom prepovedana in da so postali otroci gospodarji staršev in vzgojiteljev. Kot posledico »mehke« vzgoje dobimo pohlepnega, agresivnega, nevzgojenega, lenega, neozaveščenega, zavidnega otroka, otroka brez občutkov, ki je odtujen od sebe, družine in družbe. Mehka mladina, odtujena od družine ima najboljšega vzgojitelja v obliki elektronskih medijev, s katerih konzumirajo najbolj negativne vsebine, jih posnemajo in jih živijo v realnosti. Napetost narašča, zato se mora tudi sprostiti. Povod ni pomemben, pomembno je najti mesto, kjer je NESILJE dovoljeno. Na nogometnih tekmah, na ulici, v šoli, v učilnici, v družini, na zabavi … nasilje vedno najde pot.

 Razviti svet je naredil red na nogometnih tekmah s tem, ko je uvedel strogo kazensko politiko in kamere. S tem so prepričani, da so huligane spravili pod kontrolo. Kljub vsemu so ti močni fanje in dekleta svojo napetost sprostili avgusta 2011 na ulicah Velike Britanije, in so pred seboj rušili vse, kar je oviralo njihovo pot.

Sprašujejo se Angleži, kako je Amerika rešila svoje huligane v Bronxu. S pomočjo vojske bodo okrepili policijsko varstvo, z uporabo gumijastih metkov, z vodnimi topovi, z zapori, s kaznovanjem, z odvzemom socialne pomoči, z metanjem iz socialnih stanovaj, s kontrolo elektronske pošte in telefonskih razgovorov in mnogo drugega. »Umirili« bodo nasilneže, potem pa bo nekega dne izbruhilo še močnejše nasilje tam, kjer se ga najmanj pričakuje (v obliki masovnega ubijanja nedolžnih ljudi, terorizma, pošastnih zločinov). Ko močna in silna oblast povsod postavi neprebojne, močne barikade, preostane nesrečnim mehkim otrokom le beg k bolezni, bolezni od odvisnosti, k depresiji in k samomoru. Vsaka država ima svoje nove, »mehke« generacije. Nasilje bo raslo vse dokler sodobna družina ne ukine kazni in nagrade, vsake oblike pogojevanja v odnosih, najprej v družini, vrtcu in šoli. Kvalitetne spremembe zavesti bodo počasi menjale družbeno zavest. Spremembe so neizogibne, če želimo ostati na tem planetu.

Nekaj več kot mesec dni pred omenjenim dogodkom, ko je mladina postala strah in trepet za policijo, stanovalce in vlado Velike Britanije, sem na spletni strani našla tekst, s pomočjo katerega sem ugotovila, da so stvari v razvitem svetu prestopile mejo in da se bo nasilje kmalu pojavilo, samo še nisem vedela kje in kdaj.

Citat:
V VELIKI BRITANIJI JE VSE VEČ KRIMINALCEV OTROK MLAJŠIH OD 10 LET
»V Britaniji vsako leto oprostijo 3000 povzročiteljev krivičnih dejanj, kamor spadajo tudi težka dejanja, kot so posilstva, ugrabitve, kraja in vlomi samo zato, ker so povzročitelji mlajši od 10 let, kar je v tej državi spodnja starostna meja za obsoditev prestopnikov.
Najpogostejše dejanje tako mladih otrok je vandalizem, za katerega obsojajo tudi triletnike. Tu sta tudi dva osemletnika, ki sta obtožena posilstva in petčlanska »banda« šestletnikov, obtoženih za spolni napad, fizični napad in vandalizem«.

                                  D.Milojković, Krstarica, novice, 27.junij 2011, 09:53

Tudi nasilje se zgodi. V fazi umirjanja se pojavijo številni analitiki, ki trdijo, da je govora o socilani stiski, neenakopravnosti v izobrazbi, vpliv facebook revolucije na vzhodu, upora, ki so ga organizirale kriminalne združbe, posledica neuspelega multikulturalizma in tako naprej …

Socialna stiska? Odkod potem hčerka milijarderja, ki živi v hiši vredni milijon funtov s teniškim igriščem in bazenom? Prijeli so jo pri kraji elektronskih naprav v vrednosti 5000 funtov. Med napravami so našli mikrovalovno pečico in mobilni telefon … Uboga deklica. Niti ves očkov denar, niti vse Toshibe, niti najdražje šole tega sveta ne morejo zadušiti njene lakote po Ljubezni. S pohlepom gasi nepogašljivo žejo. Sirota niti ne vidi, v čem je njena kršitev (popolnoma odtujena od sebe in družbe) in ne prizna krivde niti v eni točki obtožnice. Samo njena duša ve, kdo je kriv.

Nerešen problem multikulturalizma? Ko bodo prešteli ujete, bodo videli, da so v nasilju sodelovali mladi različnih kultur, največ med njimi pa bo rojenih Angležev.

Neenakopravnost izobraževanja? Mehkim otrokom je tako ali tako vseeno za šolo, ampak od kje tudi »elita« Britanije z ramo ob rami med nasilneži, med njimi tudi Stephen Hoyl (19 let), mladi glazbenik, štipendist fonda »Jobseeker's«. Ubogi otrok, ni našel drugega načina, da bi prišel do violine.

Tik poleg njega prelepa baletka, prijeta v trenutku, ko je ukradla dva televizorja, ki staneta 190000 funtov. Ta sedemnajstletnica je od nekdaj sanjala, da bo učiteljica. Težko državi s takšnimi profesorji, katerim je dovolj iskrica nasilja, da se vzpodbudijo pozivi, iz katerih gleda pohlep, agresija, odtujenost od sebe in družbe.

Vpliv facebook revolucije? Mogoče, ker imajo mehke generacije posnemovalni um. Še posebej, če je vse kar posnemajo povezano s sproščanjem napetosti, bodo z veseljem posnemali prav to, vendar s popolnoma drugimi motivi. 

Organizirale so jih resne kriminalne skupine? Zelo malo verjetno, ker gre za neobrazložljivo veliko število mladoletnih. Rekla sem vam, da je bilo najmlajšemu samo 11 let.

Obrni, zavrti, vendar niti eno pojasnilo ne pije vode. Analitiki gredo tako daleč, da verjamejo, da je oblast sama organizirala kaos, da bi lahko okrepila kontrolo in bi tako z odobrenjem krajanov veliki brat popolnoma zavladal. Tudi če je tako, bodo to igro plačali na koncu poti, česar se vsaka oblast zaveda. Nasilje se bo prej ali slej pojavilo.
Naj bo moj pogled na problem nasilja med mladimi naivno-romantičen. Tudi če je tako, se ga splača slišati, še posebej zato, ker moj pogled nudi tudi rešitev. Danes, v obdobju, ki kipi po resničnih spremembah ni prostora za napuh. Vsako mišljenje, vsak predlog, ki lahko zmanjša nasilje je potrebno vzeti resno, razmisliti zaradi naših otrok, naših družin, naše družbe. Zakaj? Mi nasilje mladih že doživljamo v šoli, na ulici, v družini. Ne smemo pozabiti, da mehke generacije rastejo, da se napetost stopnjuje in lahko v določenem trenutku masovno izbruhne, ker jih bo mogoče navdihnil upor nekih »mehkih« mladincev v neki državi. Kje začeti? Od mladih in tistih pred poroko, mladih družin, ki že imajo otroke in bodo hitro in z lahkoto s pomočjo ustvarjalne vzgoje preusmerili svoje potomce na pot Ljubezni in Dobrote. Kdaj začeti? Takoj!! Čas hitro beži.
Vsak primer nekaj šteje, tako tudi primer Nikoline družine, ki je osvojila znanje ustvarjalne vzgoje, vzgoje brez kazni in nagrade, vzgoje brez dresure.

VSE SE ZAČNE TAKO  PREPROSTO
Začne se preprosto, že v rani mladosti. S pomočjo kazni in nagrade mislimo, da svojemu otroku uspešno postavljamo meje, potem pa smo v nekem trenutku soočeni s številnimi negativnimi posledicami, katerih ne znamo rešiti ali pa jih rešujemo delno, posamezno, neučinkovito.
Številne sodobne mame (redko so pri mehki vzgoji udeleženi očetje), že od otrokovega drugega leta dalje povzročajo kaos v celotni družini. Otrok, dojenček v ležalniku leži pred pisanimi televizijskimi slikami, pri letu in pol, ko komaj drži žličko že spretno pritiska na računalniško miško in daljinski upravljalec, medtem ko ga ekran zasipa z reklamami, z agresivnimi igricami, ki ga poneumljajo, risankami, z nasiljem vseh oblik, še posebej pa s seksualnim nasiljem. V otroški sobi morate brskati pol ure, da bi našli svojega otroka. Glavna funkcija igračk pa je v glavnem  podaljševanje virtualnega nasilja. Strah se je vselil v otroška srca in duše in se nepretrgoma nadaljuje tudi takrat, ko otrok spi. Vsaka risanka ima svoje junake, katere pohlepni proizvajalci spremenijo v lutko, katero spremljajo na primer obleke, kostumi, meči … (vse to se je nedolžno začelo z Barbiko in se potem preneslo na like, med katerimi je nešteto pošasti). Takšni pa vaših otrok tudi za trenutek ne izpustijo. Spremljajo jih dan in noč, se vtihotapijo v njihove nočne more, potem pa mlade mame spijo s svojimi otroci, da bi jih zaščitile pred nočnimi morami. Ne zavedajo pa se, da so one glavni krivec za nočno moro, za hiperaktivnost, pohlep, agresijo in neposlušnost otroka.
Pravzaprav niso krive, ampak so žrtve petih mehkih vzgojnih modelov, ki so jih nekritično sprejele in na njih utemeljile vzgajanje svojega nesrečnega otroka. Posledice so pod pričakovanji staršev, čeprav je velika večina sodobnih staršev želela, da bi bili rezultati vzgajanja pohvalni. Vendar so me po komaj dveh letih uporabe mehkih vzgojnih modelov že klicale nesrečne mame in obupano prosile za pomoč pri vzgoji komaj dveletnih otrok: “Gospa, pomagajte, nimam več kotrole nad dvoletnikom“.

MALO JE KORAKOV OD ANGELA DO POKEMONA IN OBRATNO
Pred kratkim me je poklicala Nikolova mama. Potožila je, da ne obvladuje situacije, čeprav njena mala pošast »pokemonček« Nikola še ni prosljavljal svojega drugega rojstnega dne. Skupaj z njim me je pričakala na vratih. Spominjal me je na pomanjšanega odraslega. Oblečen je v oblačila znanih blagovnih znamk, na obrazu zaigran nasmeh. Prijazno me je pozdravil, s ponosom pokazal svojo sobo, polno otroških igračk, in mi predstavil svojo pamet pri upravljanju daljinca in miške. Nekoliko je bil zaprepaden, ko nisem nič hvalila, ampak glasno komenitrala, da se mora 70% igračko pospraviti v vrečke in odnesti na podstreho.
Otroku bomo dali dve igrački dnevno, dve ali tri slikanice in žogo in jih potem vsak teden menjali z novimi igračkami in slikanicami, ki jih bomo kupili na podstrehi. Ni mogel verjeti, da bodo morali iz sobe televizija, računalnik, play station in da bodo starši prevzeli kontrolo nad daljincem in računalniško miško.
Pazljivo je poslušal, kakšen red bodo uvedli pri jedi. Nič več tekanja za njim, nič več prošenj, nobenih izmikanj in prenosni računalnik z risankami se mora umakniti z jedilne mize, medtem ko bo Nikola jedel (a to je bila specialiteta hiše). Ni še postal agresiven - molčal je in potrpežljivo čakal, kdaj se bo mama kot advokat postavila v njegov bran in zagovarjala njegove bolne privilegije, tako kot se je vedno glasno sprla z očetom. Pogovor smo nadaljevali za mizo.
Medtem ko se je igral, je slišal moj sledeči nasvet staršem: »Dragi starši, če imate resen namen, da boste začeli otroka ustvarjalno vzgajati, tako da bo Nikola zrastel v zdravega, sijajnega človeka, mora spati v svoji postelji. Mamina in očetova postelja je za mamo in očeta. Oče ne sme spati na kavču v jedilnici. Posebno vas opozarjam, da morate prenehati s tem, da ga vozite po mestu zato, da bi ga uspavali. To ni vaš originalni izum, saj mnogo staršev to počne. To je samo se ena izmed »specialitet« pozitivnega pogojevanja, a pogojevanja v ustvarjalni vzgoji ni.
Komaj sem dobro povedala ta stavek, se je naš uglajeni »pokemon« namrščil, odločno vstal in prišel k meni, me udaril v golenico ter ukazovalno rekel: »Izgini domov! Mama, spodi to žensko!« Nič več nisem bila babica Milica, tudi dobra teta ne, prav tako pa tudi Nikola ni bil več nežni fantič. Iz njega so se oglasili jezni junaki risank.
Mama je zaprepadeno rekla: »Kaj bo, ko bo Nikola star petnajst let?« To je bil začetek konca mehkega vzgajanja v tej družini. Popolnoma odločena me je zaprosila, da naj ji dam natančna navodila za nadaljnje delo. Obljubila je, da bo svojo družinsko ladjo, ki je zašla v napačno smer, obrnila, saj je sama kriva, da se je to zgodilo. Priznala je, da ji je mož dal iste nasvete, ki jih je slišala od mene, in da sta se vse dni prepirala zaradi vzgoje otroka. Moža je odrivala od sebe, izgnala ga je iz svoje postelje, takoj ko se je vrnila iz porodnišnice, zahtevala od njega, da se neprestano ukvarja z otrokom, in ga napadla, če je opazila, da bere časopis na kavču, otrok pa se poleg kavča sam igra. Prepričana je bila, da se malček niti za trenutek ne sme sam igrati, prepričana je bila, da bo umrl od lakote, če ne bo pojedel celega obroka, čeprav se je prej najedel piškotov in napil sokov. 
Skrušeno mi je povedala, da je njen zakon tik pred razpadom, saj mož vsak večer odhaja v kavarne, verjetno ima drugo žensko, ona pa vsak večer v solzah premišljuje, kako je vse drugače, kot si je zamišljala takrat, ko je v beli poročni obleki možu obljubila ljubezen. Mislila je, da bo s poroko ljubezen postala večna, sedaj pa ima namesto ljubezni VOJNO.
Medtem ko je v solzah pripovedovala žalostno resnico, jo je mož gledal s trpečim nasmehom, pod katerim se je še vedno nejasno videla ljubezen, ki še ni presahnila. Vse skupaj se je zgodilo v treh urah. Kdaj se bodo odpravile napačne navade in uvedla nova pravila, kako dolgo bo trajalo pospravljanje orožja in kako bo Ljubezen spet zakrožila med njimi, ni pomembno. Pomembno je, da novih meja in pravil ne bodo uvajali s pomočjo kazni in nagrade. To pa velja za vse odnose. Samo z mirom in nežnostjo, ki ju spremlja trdna odločnost se pride do POSLUŠNOSTI.
Po nekaj mesecih sem jih objete srečala na sprehodu. Nikola je veselo tekal okoli njiju. Obstala sta, počakal je tudi Nikola. Pogledal me je naravnost v oči, jasno me je spoznal in kot angel rekel: »Babi Milica, ti si moja dobra vila, ti si moja Ljubezen!«
Malo smo poklepetali, vendar se nista nič več pritoževala in tudi nasvetov nista več iskala. Starši niso več uporabljali petih mehkih vzgojnih modelov in so tako vedeli, kaj morajo delati vsak trenutek sinovega odraščanja. Samo Nikola ne ve, da ni babica Milica njegova Ljubezen, ker sem samo pomagala, da smo vrgli smeti iz njegovega življenja, iz njegovega uma, da smo harmonizirali čustva, da je med mamo in očetom stekla reka Ljubezni, in tedaj klice Ljubezni in Dobrote zrastejo, spremlja pa jih gejzir Radosti.
Radostni so in Zadovoljni tudi takrat, ko se jezijo na Nikolo, kadar se jezijo na prijatelje, ki nočejo sprejeti ustvarjalne vzgoje, ko so zaskrbljeni, ker Nikola težko sprejema nova pravila, in kadar so žalostni, ker ne gre vse tako lahko, in kadar so v strahu, da se slučajno ne bodo spet vrnili k mehkim vzgojnim modelom. Jezni so, zaskrbljeni, žalostni, prestrašeni, ampak vedno v Ljubezni in Zadovoljstvu, ker je vse to del duhovne rasti, del ustvarjalne Ljubezni.
Bodite prepričani, da Nikola nikoli več ne bo zaplaval v reko nasilja, tudi če se bo nekega dne znašel v samem epicentru nasilja, kakršno je bilo avgusta 2011 v srcu ene najbolj demokratičnih in ekonomsko najbolj razvitih držav bogatega sveta, v malem »mehkem« srcu VELIKE BRITANIJE.

TRADICIONALNA DRUŽINA
Tradicionalna družina ni posvečala pozornosti čustvom in čustvenem trpljenju. Vse se je nekako kanaliziralo v skladu s tistim, kar sta družina in družba podpirali. Če bi človek manifestiral svoj bes, kot posledico realne prisile (udarcev), kot edinega poznanega vzgojnega modela, je bil še dodatno kaznovan. Zato je namesto besa svoj strah, žalost in skrb ali kopičil ali potisnil ali pa enostavno sprejel pravila igre in živel v miru s seboj, z okolico ter smatral, da ima dovolj razlogov, da je radosten in zadovoljen. Tisti najbolj uporni so kopičili bes in agresijo in bili zato neprestano v sporu z družino in družbo.

SODOBNA DRUŽINA – ŽIVLJENJE BREZ RADOSTI
Navkljub strahu pred udarci pa čustvena harmonija nikoli ni bila tako razburkana, kot je pri sodobnem človeku, ki se 24 ur dnevno potaplja v mehko nasilje, zato izgubi radosti, voljo do življenja, izgubi ljubezen in dobroto.
Z uporabo mehkih vzgojnih modelov izvaja človek nad seboj in nad sočlovekom neprestano čustveno nasilje. Rodimo se s petimi zaščitnimi prvinskimi čustvi, ki se pod vplivom kakršnekoli prisile kopičijo, potiskajo, zagozdijo ali izkrivljajo vse do smrtnih grehov, ki pa danes zaznamujejo že majhne otroke.

NASILJE NAD ČUSTVOM RADOSTI
Če nekoga neprestano pozitivno pogojujemo za vsako delo, ki ga je potrebno opraviti (da je, se uči, posluša, gre redno v šolo ...), izvajajo starši nasilje nad čustvom radosti, ki se hitro transformira v smrtni greh POHLEPA. Pohlep je logična posledica takšne oblike nasilja, ker se med delo in otroka postavlja INTERES. Ne razvijamo ljubezni in radosti do dela, ampak delo opravljamo iz interesa. Kjer pa je interes, ni ljubezni.
Spontano se dogaja negativna povratna funkcija. Pohlepen otrok prične pogojevati staršem in zahteva nagrado za vsak napravljeni korak. Reč je o vzajemni uporabi mehkega nasilja nad čustvom radosti tako pri otroku, kot tudi pri starših.
Ko otrok globoko zabrede v pohlep, je povsem naravno, da izvaja realno nasilje s katerim poskuša tudi na najbolj nasilen način izvleči tisto, kar zadovoljuje njegov pohlepni um. Krade, laže, vzame, napade ... Ko si fizično opomore, bo hladno napadel starše, pri tem pa bo trdil, da so dolžni zadovoljevati vse tisto, kar si on zaželi. »Dolžan si, da mi kupiš stanovanje, da mi kupuješ cigarete, da mi omogočiš mnogo stvari ...«
Najhujša posledica nagrajevanja ja pravzaprav izguba prvinskega čustva RADOSTI brez katerega naš um in naše telo slabi in se razboli. Ni več redkosti srečati devetletnika, ki si ničesar več ne ŽELI, ki se ničesar več ne radosti in stalno ponavlja:«Vse je brez veze, vse me duši«.
Če pa otrok ne opravi naloge, ga kaznujemo mehko, z odvzemom obljubljene nagrade.

NASILJE NAD ČUSTVOM PRVINSKE JEZE
Z mehkim kaznovanjem se izvaja nasilje nad prvinskim čustvom jeze, ki ga otrok potiska, saj igra poslušnost zato, da bi le prišel do obljubljene nagrade. Ker se mehka kazen in nagrada neprestano ponavljata, je otrok frustriran in čustvo jeze se relativno hitro transformira v srd. Takšen prenapet otrok bo našel način sproščanja napetosti: pretepanje, alkohol, droga, kriminal, bolezni ... Od tod toliko nasilja v družini, v šoli, v družbi.

NASILJE NAD ČUSTVOM PRVINSKE SKRBI
Na pretirano zaščitništvo pred delom, redom in življenjem se v začetku otrok odzove s prvinskim čustvom skrbi, kar je naravna obramba pred mehkim nasiljem staršev. Skrbi ga, kaj bo jutri, saj danes nekdo dela za njega in namesto njega, kar si zaželi, to dobi. Skrbi ga, ker lahko počne točno takšne neumnosti, kot ga učijo negativne vsebine elektronskih in pisanih medijev. Z vstopom v skrb postane otrok pasiven, kar ni značilno za njegovo starost in zelo hitro sprejme vlogo parazita, vstopi v popolno neozaveščenost in ne prepozna pogubnost poti na kateri se je znašel.

NASILJE NAD ČUSTVOM PRVINSKE ŽALOSTI
Z verbalizmom, kot najbolj agresivno in najbolj nemoralno obliko mehkega nasilja izvajamo nasilje nam prvinskim čustvom žalosti. Otrok je božansko bitje, ki globoko v sebi prepozna, da vse kar dela ni v skladu z njegovo božansko naravo. Želi poslušati svoje starše, vendar ne more, ker oni še naprej skozi dobre nasvete izvajajo čustveno nasilje in s tem zaustavljajo njegovo duhovno rast. Otrok ne napreduje, ne ustvarja svojega pozitivnega potenciala, zato mu preostane le zavist do vsakega, ki je karkoli ustvaril. Medtem ga žalost vleče v depresijo, v odtujenost od življenja, nalaga se mu na pljuča, kar prinaša fizične bolezni (astma, bronhitis, življenje s pumpico, z masko, z novimi in novimi cepivi).

NASILJE NAD ČUSTVOM PRVINSKEGA STRAHU
Negativne vsebine elektronskih medijev, igric, izvajajo nasilje nad prvinskim čustvom strahu. Realni, prvinski strah, ki je potreben, da se ubranimo realne nevarnosti, postane VIRTUALNI, takšen, kot je njegovo življenje. Otrok postane in živi tisto, kar gleda. Močni virtualni strah ga odvaja od prvinskega bitja. Otrok postane tisto kar gleda, odtujen od realne družine, realnega življenja, družbe, narave in izvaja, brez kančka slabe vesti, nasilje nad vsemi, največ pa nad seboj.

REŠITEV – USTVARJALNA VZGOJA
Ukinimo mehko nasilje in prvinska čustva bodo zakrožila, s tem pa bodo tako otroci kot tudi starši dosegli čustveno harmonijo, ki je predpogoj celotnega razvoja. Ni več napetosti, čustva se vračajo v svojo prvinsko obliko, realno nasilje samo od sebe izgine - posledice se topijo, saj smo se osvobodili vzrokov. Prvinska čustva imajo v odsotnosti zunanje prisile prost pretok in se ne kopičijo, se ne potiskajo in se ne zagozdijo. Prvinska čustvena inteligenca, katero prinesemo na svet z rojstvom lahko raste.

TRADICIONALNA DRUŽINA JE IMELA V KRIZNIH ČASIH VEČJO MOČ
TRADICIONALNA družina je imela veliko večjo moč, saj je bila od današnje – SODOBNE družine tudi bolj zdrava (OD PETIH MOŽNIH VZGOJNIH MODELOV JE UPORABLJALA LE DVA. OBSTAJALA JE HIERARHIJA, PRAVILA SO BILA JASNA, OBSTAJAL JE RELANI STRAH OD REALNE KAZNI, SPREJELO SE JE VSE, KAR STA DRUŽINA IN DRUŽBA OD POSAMEZNIKA PRIČAKOVALA).

Tradicionalna družina je imela veliko večjo moč da prebrodi krizo kakršnekoli vrste, pa naj bo to vojna, pomanjkanje, bolezen, čustvena kriza družinskih članov ali pa finančna kriza. Kot prvo je bila tradicionalna družina čustveno, duševno in fizično bolj zdrava, ker sta obstajala le dva avtoritarna vzgojna modela (REALNA – FIZIČNA KAZEN IN LEPA BESEDA) od možnih petih modelov. Obstajala so jasna pravila, ki so lahko ustrezala posamezniku ali pa tudi ne, vendar so se smatrala kot neizogibna. Tudi če so vsi sprejeli pravila, to še ni pomenilo, da so bila v interesu posameznika in družbe. O tem se ni razpravljalo. Poleg tega pa avtoritarna zavest nima problema, ko se od nje zahteva, naj bo enaka večini.

Vsako neupoštevanje pravila je prineslo strah pred udarci, strah pred sankcijami družine ali družbe. Realni strah od realne kazni je v piramidalni organizaciji življenja v družini in družbi  dajal dodatno moč družini, da vse ostane znotraj nje in da sama najde rešitev. Vse tisto kar ni obstajalo kot pravilo, kot norma, ki jo je družba uvedla, je moralo biti potisnjeno, skrito.

V tradicionalni družini so obstajali incesti, prevare, homoseksualci, duševni in čustveni problemi, nasilje, lenoba, pohlep, težke bolezni, prezgodnje izgube otrok, parazitizem, odtujenost,… vendar v veliko manjšem obsegu kot danes v sodobni družini.

Če je vse to obstajalo - in je – potem se je vse to spretno skrivalo pred javnostjo. Družina se je s takšnimi problemi soočala sama, ker je bilo družbeno nepriznano in se je moralo skriti.

Moč je največkrat črpala iz tega, da je sprejela problem, ki ga ni mogla rešiti. Držali so se pregovorov: »Kdo ve zakaj je to dobro. Bog je dal, bog je vzel. Vojna je enemu vojna, a drugemu brat.« Vse to trpljenje in sprejemanje konec koncev ni bilo tako nemogoče saj je bila tradicionalna družina čustveno, duševno in fizično veliko bolj zdrava od sodobne družine.

SODOBNA DRUŽINA NIMA VELIKE MOČI V KRIZNIH ČASIH

Ko se je končala rast materialnega, se je avtoritarna piramida družine in družbe porušila. Vse tisto zlo, ki je bilo stoletja skrito je priplavalo na ploščo življenja. Tradicionalne vrednosti so se izgubile, a nove, večne vrednosti se še niso uveljavile. Na plošči življenja plava tako zlo, kot tudi dobro, pet mehkih vzgojnih modelov kvari človeka. Še nikoli v zgodovini se ni človeka bolj dresiralo, kot se ga dresira danes. Pet mehkih ustvarja pohlepne, lene, nasilne, nezavedne, odtujene otroke, PREPOLNE IRACIONALNIH STRAHOV. Takšni otroci se spontano oprijemajo za zlo. ZLO povečuje zlo, napaka rojeva novo napako, vsi se ukvarjamo s POSLEDICAMI. Človek pa ne najde izhoda.

Čustvenih, duševnih in fizičnih obolenj je vse več. Moč posameznika, s tem pa tudi družine slabi. Kljub tolikšnim naporom družbe, da pomaga družini, da jo okrepi, je le-ta vse bolj nemočna. Šibkejša je, ker je šibkejši posameznik. Šibkejša je tudi zato, ker ima vsak član družine nek svoj vrednostni sistem, odvisno od tega, katerega izvora se drži, s katerimi relativnimi »resnicami« se napaja. Takšna družina nima notranje harmonije, zato nima ne moči in ne volje, da se s skupnimi močmi rešuje kriza kakršnekoli oblike (otrok kadi, pije, se drogira, preživlja čas v igralnicah, stavnicah, pred televizijo, je nasilen na ulici, v šoli, nič ne dela,…) Dva očesa na obrazu nimata istega pogleda na kateregakoli od naštetih problemov. Eden od staršev bo rekel, da vse to niso razlogi za paniko, medtem kot drugi propada zaradi skrbi o svoji nemoči. Otroci pa smatrajo, da je vse to, kar se jim dogaja normalno in da starši pretiravajo.

PRIMER:

Sin star dvajset let je tipična žrtev mehkih modelov. Šolo je končal tako, da je diplomiral brez vloženega truda na zelo sumljiv način. Glede na svojo starost bi moral biti na vrhuncu svojih fizičnih moči, vendar je parazit, ki se prebuja  ob 14. uri, poje nenormalne količine hrane, sede za računalnik in strelja vse, kar se premika po ekranu. Ob približno 23. uri se z očetovim džipom odpravi ven, razgraja, troši velike količine goriva seveda z očetovim denarjem. Zahaja v najslabše družbe. Prijatelje podkupuje tako, da jih prevaža in jim plačuje hrano in pijačo seveda zopet z očetovim denarjem. Na mamo se dere čim ga začne kritizirati ali čim poskuša očeta nagovorit naj zapre »pipo«. Očeta se nesrečni mladenič ne boji saj mu omogoča takšen luksuz samo zato, da mu ni potrebno takšno lenobo in nesposobneža zaposliti v svojem podjetju.

Vse to pa leta in leta gleda mlajši brat star sedem let. Sedaj se zgodba ponavlja v veliko hujši obliki. Fantek beži pred šolo, se ne uči, ima cveke, nasilen je do prijateljev, do učiteljev, do mame, kadi, poskusil je že marihuano, s prijatelji kocka za denar, saj se njegov pohlep veča, a denarja mu ni nikoli dovolj. Ko fantek ukaže, naj mu mama napiše lažno opravičilo, ker je bil v stavnici namesto v šoli se le-ta  temu upre. Takrat pa starejši brat pritisne nanjo naj mu da opravičilo, saj od šole danes tako ali tako ni nobene koristi. Družina se objektivno sooča z resno krizo, saj izgublja otroke na tak ali drugačen način.

Član te družine je tudi teta, ki je svojim nečakom želela vse najboljše, saj svojih otrok nima. Že davno je osvojila znanje ustvarjalne vzgoje. Točno ve, da se je potrebno odpovedati petim mehkim modelom, postaviti jasna pravila in jasne meje, vendar brez uporabe kazni in nagrade. Vendar tete nihče ne posluša. Otroka sta jo oboževala dokler je bila še majhna. Takrat so starši polni sebe in polni denarja govorili, da je vse to neumnost, ker tako pač delajo vsi. Teta trpi in se umika. Vsak član družine je v krizi. Oče ne vidi več smisla v delu in denarju, ker potomci trpijo. Mama se boji nasilnih sinov in jih podpira pri propadanju. Oče krivi mamo, ker je imela samo zadolžitev da dobro vzgoji potomce. Mama vali krivdo na očeta, ker je le-ta stalno v službi in ga ni nič doma. Ogromna kriza je že pred časom vstopila v to mehko družino, a družina nima moči, da to krizo prebrodi sama. Poiskali so že pomoč strokovnjakov, vendar se vsakokrat vrnejo domov šibkejši. Vse sprejemajo samo enega ne: ukinite mehke modele v svojih odnosih, ker je to pot izhoda iz vsake krize!

USTVARJALNA VZGOJA

Ustvarjalna družina, družina za tretje tisočletje bo svoje potomce vzgajala in ne dresirala. Mehka in realna prisila bosta v bližnji prihodnosti popolnoma izginili. Ustvarjalna vzgoja, ki je danes v funkciji čustvenega zdravljenja, bo v prihodnosti edina oblika vzgoje. To bo vzgajanje za ustvarjalnost. Ljudje bodo čustveno, duševno, fizično, duhovno in socialno popolnoma zdravi, saj se vse dobro nahaja v nas samih in se lahko očuva in razvije samo brez dresure. Človek, ki se ga vzgaja brez avtoritarnosti bo postal celovita in močna osebnost, ki ne bo potreboval pomoči družbe, pomoči strokovnjakov, pomoči zakonodajalca. Življenje v pogojih Ljubezni in Dobrote daje ogromno moč posamezniku in družini, da vsak problem reši ali pa sprejme v kolikor je nerešljiv. Ljubezen vedno najde pot na Radost potomcev.