Mon, 30 Jan 2012 17:02:32 -0800WeeblyMon, 07 Nov 2011 01:34:00 -0800http://www.ustvarjalnavzgoja.com/4/post/2011/11/bolje-prepreiti-kot-zdraviti.html Dogodki, stopnjevanje nasilja mladih v številnih mestih Velike Britanije, ki so letos poleti šokirali svet za mene niso bili presenečenje. Sprašujete se zakaj? Zako, ker vem, kakšne posledice lahko pričakuje družba, pa naj bo razvita ali nerzavita, če je družinam podtaknila »mehko« vzgojo. V razvitem svetu ne obstaja družina, ki pri vzgoji otrok ne uporablja kazni, nagrade, pretiranega zaščitništva, verbalizma, ob dejstvu, da je fizična kazen z zakonom prepovedana in da so postali otroci gospodarji staršev in vzgojiteljev. Kot posledico »mehke« vzgoje dobimo pohlepnega, agresivnega, nevzgojenega, lenega, neozaveščenega, zavidnega otroka, otroka brez občutkov, ki je odtujen od sebe, družine in družbe. Mehka mladina, odtujena od družine ima najboljšega vzgojitelja v obliki elektronskih medijev, s katerih konzumirajo najbolj negativne vsebine, jih posnemajo in jih živijo v realnosti. Napetost narašča, zato se mora tudi sprostiti. Povod ni pomemben, pomembno je najti mesto, kjer je NESILJE dovoljeno. Na nogometnih tekmah, na ulici, v šoli, v učilnici, v družini, na zabavi … nasilje vedno najde pot.

 Razviti svet je naredil red na nogometnih tekmah s tem, ko je uvedel strogo kazensko politiko in kamere. S tem so prepričani, da so huligane spravili pod kontrolo. Kljub vsemu so ti močni fanje in dekleta svojo napetost sprostili avgusta 2011 na ulicah Velike Britanije, in so pred seboj rušili vse, kar je oviralo njihovo pot.

Sprašujejo se Angleži, kako je Amerika rešila svoje huligane v Bronxu. S pomočjo vojske bodo okrepili policijsko varstvo, z uporabo gumijastih metkov, z vodnimi topovi, z zapori, s kaznovanjem, z odvzemom socialne pomoči, z metanjem iz socialnih stanovaj, s kontrolo elektronske pošte in telefonskih razgovorov in mnogo drugega. »Umirili« bodo nasilneže, potem pa bo nekega dne izbruhilo še močnejše nasilje tam, kjer se ga najmanj pričakuje (v obliki masovnega ubijanja nedolžnih ljudi, terorizma, pošastnih zločinov). Ko močna in silna oblast povsod postavi neprebojne, močne barikade, preostane nesrečnim mehkim otrokom le beg k bolezni, bolezni od odvisnosti, k depresiji in k samomoru. Vsaka država ima svoje nove, »mehke« generacije. Nasilje bo raslo vse dokler sodobna družina ne ukine kazni in nagrade, vsake oblike pogojevanja v odnosih, najprej v družini, vrtcu in šoli. Kvalitetne spremembe zavesti bodo počasi menjale družbeno zavest. Spremembe so neizogibne, če želimo ostati na tem planetu.

Nekaj več kot mesec dni pred omenjenim dogodkom, ko je mladina postala strah in trepet za policijo, stanovalce in vlado Velike Britanije, sem na spletni strani našla tekst, s pomočjo katerega sem ugotovila, da so stvari v razvitem svetu prestopile mejo in da se bo nasilje kmalu pojavilo, samo še nisem vedela kje in kdaj.

Citat:
V VELIKI BRITANIJI JE VSE VEČ KRIMINALCEV OTROK MLAJŠIH OD 10 LET
»V Britaniji vsako leto oprostijo 3000 povzročiteljev krivičnih dejanj, kamor spadajo tudi težka dejanja, kot so posilstva, ugrabitve, kraja in vlomi samo zato, ker so povzročitelji mlajši od 10 let, kar je v tej državi spodnja starostna meja za obsoditev prestopnikov.
Najpogostejše dejanje tako mladih otrok je vandalizem, za katerega obsojajo tudi triletnike. Tu sta tudi dva osemletnika, ki sta obtožena posilstva in petčlanska »banda« šestletnikov, obtoženih za spolni napad, fizični napad in vandalizem«.

                                  D.Milojković, Krstarica, novice, 27.junij 2011, 09:53

Tudi nasilje se zgodi. V fazi umirjanja se pojavijo številni analitiki, ki trdijo, da je govora o socilani stiski, neenakopravnosti v izobrazbi, vpliv facebook revolucije na vzhodu, upora, ki so ga organizirale kriminalne združbe, posledica neuspelega multikulturalizma in tako naprej …

Socialna stiska? Odkod potem hčerka milijarderja, ki živi v hiši vredni milijon funtov s teniškim igriščem in bazenom? Prijeli so jo pri kraji elektronskih naprav v vrednosti 5000 funtov. Med napravami so našli mikrovalovno pečico in mobilni telefon … Uboga deklica. Niti ves očkov denar, niti vse Toshibe, niti najdražje šole tega sveta ne morejo zadušiti njene lakote po Ljubezni. S pohlepom gasi nepogašljivo žejo. Sirota niti ne vidi, v čem je njena kršitev (popolnoma odtujena od sebe in družbe) in ne prizna krivde niti v eni točki obtožnice. Samo njena duša ve, kdo je kriv.

Nerešen problem multikulturalizma? Ko bodo prešteli ujete, bodo videli, da so v nasilju sodelovali mladi različnih kultur, največ med njimi pa bo rojenih Angležev.

Neenakopravnost izobraževanja? Mehkim otrokom je tako ali tako vseeno za šolo, ampak od kje tudi »elita« Britanije z ramo ob rami med nasilneži, med njimi tudi Stephen Hoyl (19 let), mladi glazbenik, štipendist fonda »Jobseeker's«. Ubogi otrok, ni našel drugega načina, da bi prišel do violine.

Tik poleg njega prelepa baletka, prijeta v trenutku, ko je ukradla dva televizorja, ki staneta 190000 funtov. Ta sedemnajstletnica je od nekdaj sanjala, da bo učiteljica. Težko državi s takšnimi profesorji, katerim je dovolj iskrica nasilja, da se vzpodbudijo pozivi, iz katerih gleda pohlep, agresija, odtujenost od sebe in družbe.

Vpliv facebook revolucije? Mogoče, ker imajo mehke generacije posnemovalni um. Še posebej, če je vse kar posnemajo povezano s sproščanjem napetosti, bodo z veseljem posnemali prav to, vendar s popolnoma drugimi motivi. 

Organizirale so jih resne kriminalne skupine? Zelo malo verjetno, ker gre za neobrazložljivo veliko število mladoletnih. Rekla sem vam, da je bilo najmlajšemu samo 11 let.

Obrni, zavrti, vendar niti eno pojasnilo ne pije vode. Analitiki gredo tako daleč, da verjamejo, da je oblast sama organizirala kaos, da bi lahko okrepila kontrolo in bi tako z odobrenjem krajanov veliki brat popolnoma zavladal. Tudi če je tako, bodo to igro plačali na koncu poti, česar se vsaka oblast zaveda. Nasilje se bo prej ali slej pojavilo.
Naj bo moj pogled na problem nasilja med mladimi naivno-romantičen. Tudi če je tako, se ga splača slišati, še posebej zato, ker moj pogled nudi tudi rešitev. Danes, v obdobju, ki kipi po resničnih spremembah ni prostora za napuh. Vsako mišljenje, vsak predlog, ki lahko zmanjša nasilje je potrebno vzeti resno, razmisliti zaradi naših otrok, naših družin, naše družbe. Zakaj? Mi nasilje mladih že doživljamo v šoli, na ulici, v družini. Ne smemo pozabiti, da mehke generacije rastejo, da se napetost stopnjuje in lahko v določenem trenutku masovno izbruhne, ker jih bo mogoče navdihnil upor nekih »mehkih« mladincev v neki državi. Kje začeti? Od mladih in tistih pred poroko, mladih družin, ki že imajo otroke in bodo hitro in z lahkoto s pomočjo ustvarjalne vzgoje preusmerili svoje potomce na pot Ljubezni in Dobrote. Kdaj začeti? Takoj!! Čas hitro beži.
Vsak primer nekaj šteje, tako tudi primer Nikoline družine, ki je osvojila znanje ustvarjalne vzgoje, vzgoje brez kazni in nagrade, vzgoje brez dresure.

VSE SE ZAČNE TAKO  PREPROSTO
Začne se preprosto, že v rani mladosti. S pomočjo kazni in nagrade mislimo, da svojemu otroku uspešno postavljamo meje, potem pa smo v nekem trenutku soočeni s številnimi negativnimi posledicami, katerih ne znamo rešiti ali pa jih rešujemo delno, posamezno, neučinkovito.
Številne sodobne mame (redko so pri mehki vzgoji udeleženi očetje), že od otrokovega drugega leta dalje povzročajo kaos v celotni družini. Otrok, dojenček v ležalniku leži pred pisanimi televizijskimi slikami, pri letu in pol, ko komaj drži žličko že spretno pritiska na računalniško miško in daljinski upravljalec, medtem ko ga ekran zasipa z reklamami, z agresivnimi igricami, ki ga poneumljajo, risankami, z nasiljem vseh oblik, še posebej pa s seksualnim nasiljem. V otroški sobi morate brskati pol ure, da bi našli svojega otroka. Glavna funkcija igračk pa je v glavnem  podaljševanje virtualnega nasilja. Strah se je vselil v otroška srca in duše in se nepretrgoma nadaljuje tudi takrat, ko otrok spi. Vsaka risanka ima svoje junake, katere pohlepni proizvajalci spremenijo v lutko, katero spremljajo na primer obleke, kostumi, meči … (vse to se je nedolžno začelo z Barbiko in se potem preneslo na like, med katerimi je nešteto pošasti). Takšni pa vaših otrok tudi za trenutek ne izpustijo. Spremljajo jih dan in noč, se vtihotapijo v njihove nočne more, potem pa mlade mame spijo s svojimi otroci, da bi jih zaščitile pred nočnimi morami. Ne zavedajo pa se, da so one glavni krivec za nočno moro, za hiperaktivnost, pohlep, agresijo in neposlušnost otroka.
Pravzaprav niso krive, ampak so žrtve petih mehkih vzgojnih modelov, ki so jih nekritično sprejele in na njih utemeljile vzgajanje svojega nesrečnega otroka. Posledice so pod pričakovanji staršev, čeprav je velika večina sodobnih staršev želela, da bi bili rezultati vzgajanja pohvalni. Vendar so me po komaj dveh letih uporabe mehkih vzgojnih modelov že klicale nesrečne mame in obupano prosile za pomoč pri vzgoji komaj dveletnih otrok: “Gospa, pomagajte, nimam več kotrole nad dvoletnikom“.

MALO JE KORAKOV OD ANGELA DO POKEMONA IN OBRATNO
Pred kratkim me je poklicala Nikolova mama. Potožila je, da ne obvladuje situacije, čeprav njena mala pošast »pokemonček« Nikola še ni prosljavljal svojega drugega rojstnega dne. Skupaj z njim me je pričakala na vratih. Spominjal me je na pomanjšanega odraslega. Oblečen je v oblačila znanih blagovnih znamk, na obrazu zaigran nasmeh. Prijazno me je pozdravil, s ponosom pokazal svojo sobo, polno otroških igračk, in mi predstavil svojo pamet pri upravljanju daljinca in miške. Nekoliko je bil zaprepaden, ko nisem nič hvalila, ampak glasno komenitrala, da se mora 70% igračko pospraviti v vrečke in odnesti na podstreho.
Otroku bomo dali dve igrački dnevno, dve ali tri slikanice in žogo in jih potem vsak teden menjali z novimi igračkami in slikanicami, ki jih bomo kupili na podstrehi. Ni mogel verjeti, da bodo morali iz sobe televizija, računalnik, play station in da bodo starši prevzeli kontrolo nad daljincem in računalniško miško.
Pazljivo je poslušal, kakšen red bodo uvedli pri jedi. Nič več tekanja za njim, nič več prošenj, nobenih izmikanj in prenosni računalnik z risankami se mora umakniti z jedilne mize, medtem ko bo Nikola jedel (a to je bila specialiteta hiše). Ni še postal agresiven - molčal je in potrpežljivo čakal, kdaj se bo mama kot advokat postavila v njegov bran in zagovarjala njegove bolne privilegije, tako kot se je vedno glasno sprla z očetom. Pogovor smo nadaljevali za mizo.
Medtem ko se je igral, je slišal moj sledeči nasvet staršem: »Dragi starši, če imate resen namen, da boste začeli otroka ustvarjalno vzgajati, tako da bo Nikola zrastel v zdravega, sijajnega človeka, mora spati v svoji postelji. Mamina in očetova postelja je za mamo in očeta. Oče ne sme spati na kavču v jedilnici. Posebno vas opozarjam, da morate prenehati s tem, da ga vozite po mestu zato, da bi ga uspavali. To ni vaš originalni izum, saj mnogo staršev to počne. To je samo se ena izmed »specialitet« pozitivnega pogojevanja, a pogojevanja v ustvarjalni vzgoji ni.
Komaj sem dobro povedala ta stavek, se je naš uglajeni »pokemon« namrščil, odločno vstal in prišel k meni, me udaril v golenico ter ukazovalno rekel: »Izgini domov! Mama, spodi to žensko!« Nič več nisem bila babica Milica, tudi dobra teta ne, prav tako pa tudi Nikola ni bil več nežni fantič. Iz njega so se oglasili jezni junaki risank.
Mama je zaprepadeno rekla: »Kaj bo, ko bo Nikola star petnajst let?« To je bil začetek konca mehkega vzgajanja v tej družini. Popolnoma odločena me je zaprosila, da naj ji dam natančna navodila za nadaljnje delo. Obljubila je, da bo svojo družinsko ladjo, ki je zašla v napačno smer, obrnila, saj je sama kriva, da se je to zgodilo. Priznala je, da ji je mož dal iste nasvete, ki jih je slišala od mene, in da sta se vse dni prepirala zaradi vzgoje otroka. Moža je odrivala od sebe, izgnala ga je iz svoje postelje, takoj ko se je vrnila iz porodnišnice, zahtevala od njega, da se neprestano ukvarja z otrokom, in ga napadla, če je opazila, da bere časopis na kavču, otrok pa se poleg kavča sam igra. Prepričana je bila, da se malček niti za trenutek ne sme sam igrati, prepričana je bila, da bo umrl od lakote, če ne bo pojedel celega obroka, čeprav se je prej najedel piškotov in napil sokov. 
Skrušeno mi je povedala, da je njen zakon tik pred razpadom, saj mož vsak večer odhaja v kavarne, verjetno ima drugo žensko, ona pa vsak večer v solzah premišljuje, kako je vse drugače, kot si je zamišljala takrat, ko je v beli poročni obleki možu obljubila ljubezen. Mislila je, da bo s poroko ljubezen postala večna, sedaj pa ima namesto ljubezni VOJNO.
Medtem ko je v solzah pripovedovala žalostno resnico, jo je mož gledal s trpečim nasmehom, pod katerim se je še vedno nejasno videla ljubezen, ki še ni presahnila. Vse skupaj se je zgodilo v treh urah. Kdaj se bodo odpravile napačne navade in uvedla nova pravila, kako dolgo bo trajalo pospravljanje orožja in kako bo Ljubezen spet zakrožila med njimi, ni pomembno. Pomembno je, da novih meja in pravil ne bodo uvajali s pomočjo kazni in nagrade. To pa velja za vse odnose. Samo z mirom in nežnostjo, ki ju spremlja trdna odločnost se pride do POSLUŠNOSTI.
Po nekaj mesecih sem jih objete srečala na sprehodu. Nikola je veselo tekal okoli njiju. Obstala sta, počakal je tudi Nikola. Pogledal me je naravnost v oči, jasno me je spoznal in kot angel rekel: »Babi Milica, ti si moja dobra vila, ti si moja Ljubezen!«
Malo smo poklepetali, vendar se nista nič več pritoževala in tudi nasvetov nista več iskala. Starši niso več uporabljali petih mehkih vzgojnih modelov in so tako vedeli, kaj morajo delati vsak trenutek sinovega odraščanja. Samo Nikola ne ve, da ni babica Milica njegova Ljubezen, ker sem samo pomagala, da smo vrgli smeti iz njegovega življenja, iz njegovega uma, da smo harmonizirali čustva, da je med mamo in očetom stekla reka Ljubezni, in tedaj klice Ljubezni in Dobrote zrastejo, spremlja pa jih gejzir Radosti.
Radostni so in Zadovoljni tudi takrat, ko se jezijo na Nikolo, kadar se jezijo na prijatelje, ki nočejo sprejeti ustvarjalne vzgoje, ko so zaskrbljeni, ker Nikola težko sprejema nova pravila, in kadar so žalostni, ker ne gre vse tako lahko, in kadar so v strahu, da se slučajno ne bodo spet vrnili k mehkim vzgojnim modelom. Jezni so, zaskrbljeni, žalostni, prestrašeni, ampak vedno v Ljubezni in Zadovoljstvu, ker je vse to del duhovne rasti, del ustvarjalne Ljubezni.
Bodite prepričani, da Nikola nikoli več ne bo zaplaval v reko nasilja, tudi če se bo nekega dne znašel v samem epicentru nasilja, kakršno je bilo avgusta 2011 v srcu ene najbolj demokratičnih in ekonomsko najbolj razvitih držav bogatega sveta, v malem »mehkem« srcu VELIKE BRITANIJE.

]]>Tue, 16 Aug 2011 08:27:05 -0800http://www.ustvarjalnavzgoja.com/4/post/2011/08/ustveno-nasilje.html TRADICIONALNA DRUŽINA
Tradicionalna družina ni posvečala pozornosti čustvom in čustvenem trpljenju. Vse se je nekako kanaliziralo v skladu s tistim, kar sta družina in družba podpirali. Če bi človek manifestiral svoj bes, kot posledico realne prisile (udarcev), kot edinega poznanega vzgojnega modela, je bil še dodatno kaznovan. Zato je namesto besa svoj strah, žalost in skrb ali kopičil ali potisnil ali pa enostavno sprejel pravila igre in živel v miru s seboj, z okolico ter smatral, da ima dovolj razlogov, da je radosten in zadovoljen. Tisti najbolj uporni so kopičili bes in agresijo in bili zato neprestano v sporu z družino in družbo.

SODOBNA DRUŽINA – ŽIVLJENJE BREZ RADOSTI
Navkljub strahu pred udarci pa čustvena harmonija nikoli ni bila tako razburkana, kot je pri sodobnem človeku, ki se 24 ur dnevno potaplja v mehko nasilje, zato izgubi radosti, voljo do življenja, izgubi ljubezen in dobroto.
Z uporabo mehkih vzgojnih modelov izvaja človek nad seboj in nad sočlovekom neprestano čustveno nasilje. Rodimo se s petimi zaščitnimi prvinskimi čustvi, ki se pod vplivom kakršnekoli prisile kopičijo, potiskajo, zagozdijo ali izkrivljajo vse do smrtnih grehov, ki pa danes zaznamujejo že majhne otroke.

NASILJE NAD ČUSTVOM RADOSTI
Če nekoga neprestano pozitivno pogojujemo za vsako delo, ki ga je potrebno opraviti (da je, se uči, posluša, gre redno v šolo ...), izvajajo starši nasilje nad čustvom radosti, ki se hitro transformira v smrtni greh POHLEPA. Pohlep je logična posledica takšne oblike nasilja, ker se med delo in otroka postavlja INTERES. Ne razvijamo ljubezni in radosti do dela, ampak delo opravljamo iz interesa. Kjer pa je interes, ni ljubezni.
Spontano se dogaja negativna povratna funkcija. Pohlepen otrok prične pogojevati staršem in zahteva nagrado za vsak napravljeni korak. Reč je o vzajemni uporabi mehkega nasilja nad čustvom radosti tako pri otroku, kot tudi pri starših.
Ko otrok globoko zabrede v pohlep, je povsem naravno, da izvaja realno nasilje s katerim poskuša tudi na najbolj nasilen način izvleči tisto, kar zadovoljuje njegov pohlepni um. Krade, laže, vzame, napade ... Ko si fizično opomore, bo hladno napadel starše, pri tem pa bo trdil, da so dolžni zadovoljevati vse tisto, kar si on zaželi. »Dolžan si, da mi kupiš stanovanje, da mi kupuješ cigarete, da mi omogočiš mnogo stvari ...«
Najhujša posledica nagrajevanja ja pravzaprav izguba prvinskega čustva RADOSTI brez katerega naš um in naše telo slabi in se razboli. Ni več redkosti srečati devetletnika, ki si ničesar več ne ŽELI, ki se ničesar več ne radosti in stalno ponavlja:«Vse je brez veze, vse me duši«.
Če pa otrok ne opravi naloge, ga kaznujemo mehko, z odvzemom obljubljene nagrade.

NASILJE NAD ČUSTVOM PRVINSKE JEZE
Z mehkim kaznovanjem se izvaja nasilje nad prvinskim čustvom jeze, ki ga otrok potiska, saj igra poslušnost zato, da bi le prišel do obljubljene nagrade. Ker se mehka kazen in nagrada neprestano ponavljata, je otrok frustriran in čustvo jeze se relativno hitro transformira v srd. Takšen prenapet otrok bo našel način sproščanja napetosti: pretepanje, alkohol, droga, kriminal, bolezni ... Od tod toliko nasilja v družini, v šoli, v družbi.

NASILJE NAD ČUSTVOM PRVINSKE SKRBI
Na pretirano zaščitništvo pred delom, redom in življenjem se v začetku otrok odzove s prvinskim čustvom skrbi, kar je naravna obramba pred mehkim nasiljem staršev. Skrbi ga, kaj bo jutri, saj danes nekdo dela za njega in namesto njega, kar si zaželi, to dobi. Skrbi ga, ker lahko počne točno takšne neumnosti, kot ga učijo negativne vsebine elektronskih in pisanih medijev. Z vstopom v skrb postane otrok pasiven, kar ni značilno za njegovo starost in zelo hitro sprejme vlogo parazita, vstopi v popolno neozaveščenost in ne prepozna pogubnost poti na kateri se je znašel.

NASILJE NAD ČUSTVOM PRVINSKE ŽALOSTI
Z verbalizmom, kot najbolj agresivno in najbolj nemoralno obliko mehkega nasilja izvajamo nasilje nam prvinskim čustvom žalosti. Otrok je božansko bitje, ki globoko v sebi prepozna, da vse kar dela ni v skladu z njegovo božansko naravo. Želi poslušati svoje starše, vendar ne more, ker oni še naprej skozi dobre nasvete izvajajo čustveno nasilje in s tem zaustavljajo njegovo duhovno rast. Otrok ne napreduje, ne ustvarja svojega pozitivnega potenciala, zato mu preostane le zavist do vsakega, ki je karkoli ustvaril. Medtem ga žalost vleče v depresijo, v odtujenost od življenja, nalaga se mu na pljuča, kar prinaša fizične bolezni (astma, bronhitis, življenje s pumpico, z masko, z novimi in novimi cepivi).

NASILJE NAD ČUSTVOM PRVINSKEGA STRAHU
Negativne vsebine elektronskih medijev, igric, izvajajo nasilje nad prvinskim čustvom strahu. Realni, prvinski strah, ki je potreben, da se ubranimo realne nevarnosti, postane VIRTUALNI, takšen, kot je njegovo življenje. Otrok postane in živi tisto, kar gleda. Močni virtualni strah ga odvaja od prvinskega bitja. Otrok postane tisto kar gleda, odtujen od realne družine, realnega življenja, družbe, narave in izvaja, brez kančka slabe vesti, nasilje nad vsemi, največ pa nad seboj.

REŠITEV – USTVARJALNA VZGOJA
Ukinimo mehko nasilje in prvinska čustva bodo zakrožila, s tem pa bodo tako otroci kot tudi starši dosegli čustveno harmonijo, ki je predpogoj celotnega razvoja. Ni več napetosti, čustva se vračajo v svojo prvinsko obliko, realno nasilje samo od sebe izgine - posledice se topijo, saj smo se osvobodili vzrokov. Prvinska čustva imajo v odsotnosti zunanje prisile prost pretok in se ne kopičijo, se ne potiskajo in se ne zagozdijo. Prvinska čustvena inteligenca, katero prinesemo na svet z rojstvom lahko raste.
]]>Sun, 15 May 2011 13:33:41 -0800http://www.ustvarjalnavzgoja.com/4/post/2011/05/ali-je-mogoe-sodobnemu-prvoolku-postavljati-meje-z-nagrajevanjem-in-kaznovanjem.htmlTudi to pomlad je stotine malčkov rojenih leta 2004 in 2005 širom Slovenije krenilo na testiranja za šolo. Po tem otroci v glavnem dobijo zeleno luč za vstop v prvi razred. Šele sedaj se začnejo starši resno spraševati, ali so dovolj dobro pripravili svojega otroka za šolo. Sprašujejo se, ali bo ravno njihov otrok dober učenec, še posebej pa jih je strah, ali bo njihov malček znal in pristal na spoštovanje novih pravil, novih mej, katere postavlja šola, s tem pa tudi starši, a ta pravila ne dajejo takšne svobode in ležernosti kot v vrtcu.
Obveznosti in pravil je na pretek. Pisanje prvih črk, neprestano utrjevanje branja, domače naloge, daljše sedenje za delovno mizo, pripravljanje šolske torbe, reden odhod v šolo, novo pravilo, da učenec vika, medtem, ko je v vrtcu tikal, zgodnejši odhod v posteljo, manj časa pred televizijo in računalnikom, zgodnje vstajanje, samostojno oblačenje, samostojnost na prvih izletih, v popoldanskem bivanju, na avtobusu, pazljivo spremljanje pouka in izpolnjevanje delovnih nalog, ki jih je dobil od učiteljice, pristojno obnašanje med odmorom, na hodniku, v šolskem dvorišču, pripravljenost, da se brani pred drugimi in da odbrani druge od sebe. Ali bo ure po pouku presedel pred igricami in ekranom, ali bo lagal in skrival delovne obveznosti zato, da bi se lahko dolgo igral in potem bo v večernih urah planil v jok in zahteval, da se učite z njim. Ali bo sprejel, da naredi vse kar lahko sam, dokler ste vi še v službi in bo razumel da ne potrebujete ure in ure presedeti ob njem in njegovih nalogah, ampak da vi, medtem, ko pazljivo poslušate njegovo pripovedovanje, opravljate hišna opravila. Ali bo znal spoštovati tudi vašo pravico do odmora, do telefonskega pogovora ... in še mnogo novega, mnogo novih obveznosti, novih pravil, brez katerih je nemogoča komunikacija v družini in v šoli.
Vsemu temu pa je potrebno dodati še vse tisto do sedaj naučeno, česar pa otrok ne spoštuje do mere, katero pričakujejo starši.
Če mu že šest let ponavljate, da si umije zobe, umije roke, da se ne prepira z bratom, da ne vpije, da poje tisto, kar ste postavili pred njega, da pospravi igračke, da pospravi za sabo, da, da ... on pa vas pri tem niti ne sliši in ga ne skrbi, ker ste preutrujeni od  pustih, praznih besed, vas z vso pravico grabi panika. Sprašujete se, kolikokrat in katere nove besede boste morali izgovarjati z njegovim odhodom v šolo. Imate vse razloge da ste zaskrbljeni, ali boste imeli dovolj denarja, da mu že v prvem razredu priskrbite zasebnega učitelja v primeru, da popolnoma izgubite, že tako omajano avtoriteto.
Starši zavestno ali nezavestno, že sedaj občutijo strah, da lahko njihov prvošolček v vsakem trenutku izgovori tisto prepoznavno: «NE; NE, NE BOM; BOM KASNEJE; TO JE NEUMNO; VSE JE BREZ VEZE; UČITELJICA TEGA NE ZAHTEVA; NEHAJ MI UTRUJAT'; NE BOM SPET PREPISOVAL ISTIH STVARI; NE BOM SE MED VIKENOM UČIL, KER JE TO ČAS POČITKA; OD JUTRI NAPREJ NE GREM V ŠOLO, KER IMAM SVOJE PRAVICE; PRIJAVIL TE BOM NA TELEFON, KATEREGA IMAM ZAPISANEGA V ZVEZKU, KER ME SPET MALTRETIRAŠ»  in še mnogo znanih in nepoznanih besed, ob katerih staršem zastane dih zaradi nemoči pred sodobnim otrokom, malim princem, velikim diktatorjem.   
Ni starša, ki ne bi sanjal o čarobni paličici, s katero bi z lahkoto postavljal MEJE SVOJEMU UČENCU. Čarobne paličice ni. Je samo mehka vzgoja:
-         pozitivno pogojevanje,
-      kaznovanje, z odvzemom tistega, kar smo obljubili, če dela ne opravi, če se pravilo ne spoštuje, če se verbalno postavljene meje prekoračijo ali ne spoštujejo in
-      pretirano zaščitništvo otrok pred delom, redom, učenjem, obveznostmi, premikanje mej do mere, ki jo starši še zdržijo.
Ko pa popustijo živci, bi ga najrajši udarili, da si bo zapomnil, kdo je starš in kdo otrok, vendar strah zaustavlja roko, ker je staršem jasno, da je konec udarcem in verbalni prisili. Ta sredstva tradicionalne družine so od nedavnega prepovedane tudi z zakonom. Vi pa poizkusite. Celotno telo vam prelije jeza ob realni sliki, kako vas jutri vaš prvošolček, vaše sončece prijavi učiteljici zaradi vašega «neprimernega» vedenja do njega, kar je on strokovno ocenil iz svoje mehke revni, iz ravni pohlepa in lenobe. Učiteljica pa ve, kako mora postopati dalje. Kaj pa otrok ve o posledicah, če v prvem razredu ne pridobi delovnih navad, če ne vzljubi šole. Otrok ne razume, da ne more biti dober učenec, ČE NE BO VEČ PRED KNJIGO, KOT PRED VIRTUALNO SLIKO.
Ubogim mehkim staršem ne preostane drugega, kot da nadaljujejo z že zdavnaj zlizano, jalovo mehko vzgojo, z dresuro otroka s pomočjo kazni in nagrade. Mali car se je naučil vsega, tudi tega kako se kaznuje in nagrajuje starše, če le ti ne spoštujejo njegovih pravic. Sedaj otrok postavlja pravila, vrsto in čas nagrajevanja, če seveda starši želijo da je dober učenec, da naredi to, da ne naredi onega, da bo dober, ... Mehka družina je končno na vrtiljaku, katerega lahko zaustavijo le starši, v dogovoru z otrokom.
Dragi mehki starši, starši mehkih septembrskih prvošolčkov, dovolj časa imate da preprečite kaos in trpljenje, ki vas čaka. Preberite «Družinski priročnik», naučite se vse o vzgoji brez kazni, brez nagrade, brez pretiranega zaščitništva pred redom in delom in oborožite se z znanjem ustvarjalne vzgoje. Očistite glavico vašega otroka agresivnih in infantilnih risanih filmov, umaknite računalnik in televizijo iz njegove sobe tako, da bodo vsi ekrani pod vašo kontrolo. Vrnite otroka h knjigi - teh nekaj mesecev mu prebirajte mnogo dobrih, preverjenih zgodbic, basni, bajk, saj vi to znate. Peljite ga k reki, jezeru, v gore, na trato in iščite gliste za lovljenje rib, pred tem pa se o vsem skupaj nekaj naučite na računalniku ali v enciklopediji, ki vas že željno pričakuje.
Teh nekaj mesecev delajte vse, kar niste počeli šest let. Naredite načrt hišnih opravil in naj bodoči prvošolček, nevajen dela, izbere katerokoli nalogo in počasi prične revitalizirati svoj nagon za delom. Opral vam bo posodo in verjetno rabil krožnik, vendar to ni pomembno. Pomembno je čustvo radosti, katerega mu pokažete, ker je opral posodo, za razbiti krožnik pa okrivite sebe, ker mu do sedaj niste dali priložnosti, da se nauči pranja posode - tega lepega opravila. Prvošolček bo hitro spoznal, da je tudi učenje oblika dela in da brez dela doma, ni dela za šolo.
Postavite nova pravila in jih dnevno vadite, ko na primer, ne je se ob vključeni televiziji ali zgodaj je treba v posteljo. Obljubite mu, da ga nikoli več ne boste opomnili, da si umije roke, ampak ga boste potrpežljivo gledali v tišini, brez kančka jeze in mu ne boste postregli s hrano, dokler se ne spomni, kaj mora storiti.
Pogosto mu ponavljajte, da ga nikoli več ne boste tepli, zmerjali, da mu nikoli več ne boste pogojevali z nagradami in obljubami, da nekaj naredi, da kazen vseh oblik v hiši ne obstaja več. Poudarite da vse, česar vi ne boste več počeli njemu, naj tudi on ne dela vam, vendar bo njemu veliko težje, da se odreče kazni in nagradi nad vami, saj je žrtev vaše mehke vzgoje. Vas starše prosim, da se ne počutite krive zaradi podtaknjene mehke vzgoje. Ali vas je kdo vprašal, če želite korenček namesto palice? Vendar zakon je zakon, ki se mora spoštovati. Sedaj ste spoznali, da bo tako otroka, kot tudi vas korenček pripeljal v čeljusti zakona, zaradi česar vam lahko otroka tudi vzamejo, če na primer povzroča velike probleme v šoli ali se odloči, da v šolo več ne gre. Najprej vas bodo razglasili za nekompetentne starše, otroka bodo zaupali rejnikom ali pa ga bodo poslali v dom in nikogar ne bo skrbelo, da ste nekritično osvojili mehko vzgojo. Kdor vzgaja s kaznijo in z nagrado, komur so igrice streljanja in vsi ekrani glavni vzgojni pomočniki mora vedeli, da LJUBEZEN ne bo vzklila in da se tu mej ne da postaviti.
Opredelite se za ustvarjalno vzgojo, za vzgojo, kjer se postavljajo jasne meje, vendar brez uporabe kazni in nagrade, brez pretiranega zaščitništva kar pomeni, da ste se opredelili za rast LJUBEZNI. Kjer je Ljubezen, tu je tudi dober učenec, dober starš in tu zakonodajalec nima vstopa.

     

]]>Fri, 26 Nov 2010 10:01:27 -0800http://www.ustvarjalnavzgoja.com/4/post/2010/11/mo-druine-v-kriznih-asih.htmlTRADICIONALNA DRUŽINA JE IMELA V KRIZNIH ČASIH VEČJO MOČ
TRADICIONALNA družina je imela veliko večjo moč, saj je bila od današnje – SODOBNE družine tudi bolj zdrava (OD PETIH MOŽNIH VZGOJNIH MODELOV JE UPORABLJALA LE DVA. OBSTAJALA JE HIERARHIJA, PRAVILA SO BILA JASNA, OBSTAJAL JE RELANI STRAH OD REALNE KAZNI, SPREJELO SE JE VSE, KAR STA DRUŽINA IN DRUŽBA OD POSAMEZNIKA PRIČAKOVALA).

Tradicionalna družina je imela veliko večjo moč da prebrodi krizo kakršnekoli vrste, pa naj bo to vojna, pomanjkanje, bolezen, čustvena kriza družinskih članov ali pa finančna kriza. Kot prvo je bila tradicionalna družina čustveno, duševno in fizično bolj zdrava, ker sta obstajala le dva avtoritarna vzgojna modela (REALNA – FIZIČNA KAZEN IN LEPA BESEDA) od možnih petih modelov. Obstajala so jasna pravila, ki so lahko ustrezala posamezniku ali pa tudi ne, vendar so se smatrala kot neizogibna. Tudi če so vsi sprejeli pravila, to še ni pomenilo, da so bila v interesu posameznika in družbe. O tem se ni razpravljalo. Poleg tega pa avtoritarna zavest nima problema, ko se od nje zahteva, naj bo enaka večini.

Vsako neupoštevanje pravila je prineslo strah pred udarci, strah pred sankcijami družine ali družbe. Realni strah od realne kazni je v piramidalni organizaciji življenja v družini in družbi  dajal dodatno moč družini, da vse ostane znotraj nje in da sama najde rešitev. Vse tisto kar ni obstajalo kot pravilo, kot norma, ki jo je družba uvedla, je moralo biti potisnjeno, skrito.

V tradicionalni družini so obstajali incesti, prevare, homoseksualci, duševni in čustveni problemi, nasilje, lenoba, pohlep, težke bolezni, prezgodnje izgube otrok, parazitizem, odtujenost,… vendar v veliko manjšem obsegu kot danes v sodobni družini.

Če je vse to obstajalo - in je – potem se je vse to spretno skrivalo pred javnostjo. Družina se je s takšnimi problemi soočala sama, ker je bilo družbeno nepriznano in se je moralo skriti.

Moč je največkrat črpala iz tega, da je sprejela problem, ki ga ni mogla rešiti. Držali so se pregovorov: »Kdo ve zakaj je to dobro. Bog je dal, bog je vzel. Vojna je enemu vojna, a drugemu brat.« Vse to trpljenje in sprejemanje konec koncev ni bilo tako nemogoče saj je bila tradicionalna družina čustveno, duševno in fizično veliko bolj zdrava od sodobne družine.

SODOBNA DRUŽINA NIMA VELIKE MOČI V KRIZNIH ČASIH

Ko se je končala rast materialnega, se je avtoritarna piramida družine in družbe porušila. Vse tisto zlo, ki je bilo stoletja skrito je priplavalo na ploščo življenja. Tradicionalne vrednosti so se izgubile, a nove, večne vrednosti se še niso uveljavile. Na plošči življenja plava tako zlo, kot tudi dobro, pet mehkih vzgojnih modelov kvari človeka. Še nikoli v zgodovini se ni človeka bolj dresiralo, kot se ga dresira danes. Pet mehkih ustvarja pohlepne, lene, nasilne, nezavedne, odtujene otroke, PREPOLNE IRACIONALNIH STRAHOV. Takšni otroci se spontano oprijemajo za zlo. ZLO povečuje zlo, napaka rojeva novo napako, vsi se ukvarjamo s POSLEDICAMI. Človek pa ne najde izhoda.

Čustvenih, duševnih in fizičnih obolenj je vse več. Moč posameznika, s tem pa tudi družine slabi. Kljub tolikšnim naporom družbe, da pomaga družini, da jo okrepi, je le-ta vse bolj nemočna. Šibkejša je, ker je šibkejši posameznik. Šibkejša je tudi zato, ker ima vsak član družine nek svoj vrednostni sistem, odvisno od tega, katerega izvora se drži, s katerimi relativnimi »resnicami« se napaja. Takšna družina nima notranje harmonije, zato nima ne moči in ne volje, da se s skupnimi močmi rešuje kriza kakršnekoli oblike (otrok kadi, pije, se drogira, preživlja čas v igralnicah, stavnicah, pred televizijo, je nasilen na ulici, v šoli, nič ne dela,…) Dva očesa na obrazu nimata istega pogleda na kateregakoli od naštetih problemov. Eden od staršev bo rekel, da vse to niso razlogi za paniko, medtem kot drugi propada zaradi skrbi o svoji nemoči. Otroci pa smatrajo, da je vse to, kar se jim dogaja normalno in da starši pretiravajo.

PRIMER:

Sin star dvajset let je tipična žrtev mehkih modelov. Šolo je končal tako, da je diplomiral brez vloženega truda na zelo sumljiv način. Glede na svojo starost bi moral biti na vrhuncu svojih fizičnih moči, vendar je parazit, ki se prebuja  ob 14. uri, poje nenormalne količine hrane, sede za računalnik in strelja vse, kar se premika po ekranu. Ob približno 23. uri se z očetovim džipom odpravi ven, razgraja, troši velike količine goriva seveda z očetovim denarjem. Zahaja v najslabše družbe. Prijatelje podkupuje tako, da jih prevaža in jim plačuje hrano in pijačo seveda zopet z očetovim denarjem. Na mamo se dere čim ga začne kritizirati ali čim poskuša očeta nagovorit naj zapre »pipo«. Očeta se nesrečni mladenič ne boji saj mu omogoča takšen luksuz samo zato, da mu ni potrebno takšno lenobo in nesposobneža zaposliti v svojem podjetju.

Vse to pa leta in leta gleda mlajši brat star sedem let. Sedaj se zgodba ponavlja v veliko hujši obliki. Fantek beži pred šolo, se ne uči, ima cveke, nasilen je do prijateljev, do učiteljev, do mame, kadi, poskusil je že marihuano, s prijatelji kocka za denar, saj se njegov pohlep veča, a denarja mu ni nikoli dovolj. Ko fantek ukaže, naj mu mama napiše lažno opravičilo, ker je bil v stavnici namesto v šoli se le-ta  temu upre. Takrat pa starejši brat pritisne nanjo naj mu da opravičilo, saj od šole danes tako ali tako ni nobene koristi. Družina se objektivno sooča z resno krizo, saj izgublja otroke na tak ali drugačen način.

Član te družine je tudi teta, ki je svojim nečakom želela vse najboljše, saj svojih otrok nima. Že davno je osvojila znanje ustvarjalne vzgoje. Točno ve, da se je potrebno odpovedati petim mehkim modelom, postaviti jasna pravila in jasne meje, vendar brez uporabe kazni in nagrade. Vendar tete nihče ne posluša. Otroka sta jo oboževala dokler je bila še majhna. Takrat so starši polni sebe in polni denarja govorili, da je vse to neumnost, ker tako pač delajo vsi. Teta trpi in se umika. Vsak član družine je v krizi. Oče ne vidi več smisla v delu in denarju, ker potomci trpijo. Mama se boji nasilnih sinov in jih podpira pri propadanju. Oče krivi mamo, ker je imela samo zadolžitev da dobro vzgoji potomce. Mama vali krivdo na očeta, ker je le-ta stalno v službi in ga ni nič doma. Ogromna kriza je že pred časom vstopila v to mehko družino, a družina nima moči, da to krizo prebrodi sama. Poiskali so že pomoč strokovnjakov, vendar se vsakokrat vrnejo domov šibkejši. Vse sprejemajo samo enega ne: ukinite mehke modele v svojih odnosih, ker je to pot izhoda iz vsake krize!

USTVARJALNA VZGOJA

Ustvarjalna družina, družina za tretje tisočletje bo svoje potomce vzgajala in ne dresirala. Mehka in realna prisila bosta v bližnji prihodnosti popolnoma izginili. Ustvarjalna vzgoja, ki je danes v funkciji čustvenega zdravljenja, bo v prihodnosti edina oblika vzgoje. To bo vzgajanje za ustvarjalnost. Ljudje bodo čustveno, duševno, fizično, duhovno in socialno popolnoma zdravi, saj se vse dobro nahaja v nas samih in se lahko očuva in razvije samo brez dresure. Človek, ki se ga vzgaja brez avtoritarnosti bo postal celovita in močna osebnost, ki ne bo potreboval pomoči družbe, pomoči strokovnjakov, pomoči zakonodajalca. Življenje v pogojih Ljubezni in Dobrote daje ogromno moč posamezniku in družini, da vsak problem reši ali pa sprejme v kolikor je nerešljiv. Ljubezen vedno najde pot na Radost potomcev.
 

]]>Sat, 19 Jun 2010 01:37:59 -0800http://www.ustvarjalnavzgoja.com/4/post/2010/06/ali-je-disciplina-brez-uporabe-fizine-kazni-sploh-mogoa.htmlTRADICIONALNA DRUŽINA
Tradicionalna družina je lažje vzpostavila disciplino pri otrocih. Obstajala so jasna pravila, ki so bila dirigirana z vrha družinske in družbene piramide. Zlepa (z lepo besedo) ali zgrda (pretepanjem, kaznovanjem ali verbalnim nasiljem) so dosegli želeno disciplino. Vedelo se je, kdo »nosi hlače« v družini. ALI JE ČLOVEK TRADCIONALNE DRUŽINE TRPEL? SEVEDA JE, VENDAR VELIKO MANJ, KOT TRPI V SODOBNI DRUŽINI, V KATERI JE FIZIČNA KAZEN Z ZAKONOM PREPOVEDANA. Čeprav fizična kazen ni dovoljena, je v sodobni družini trikrat več nasilja kot ga je bilo v tradicionalni družini.

„MEHKA“ DISCIPLINA se ne obnese na dolgi rok.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je porušil avtoritarni sistem tako v družbi, kot tudi v družini. Zakaj? Prišel je čas duhovne rasti zato, da bi se lahko uravnotežila materialna in duhovna stran. Čas dresure človeka je mimo. Fizična kazen je zastarela, saj se Ljubezni in  Dobrote ne dresira. Razviti svet sprejema deklaracije o pravicah otrok in prepove fizično kazen. »Hvala Bogu!«, si rečejo tako starši kot tudi otroci. Vendar pa je kljub temu Ljubezni in poslušnosti v družini vse manj, nasilja in anarhije pa vse več. Otroke se danes disciplinira s pomočjo kazni in nagrade. »Mehka« disciplina pa ne traja dolgo, saj začnejo otroci zelo kmalu disciplinirati starše z »mehkim« ali realnim nasiljem.

REALNE UDARCE ZAMENJAJO »MEHKI« UDARCI
»Kaj pa naj uporabljam namesto fizične kazni?« se je spraševala še očuvana tradicionalna zavest staršev potem, ko so jo z zakonom prepovedali. V zameno za fizično kazen so ponudili »mehko« kazen in nagrado. Avtoritarna zavest ni prepoznala, da sta kazen in nagrada modernega tipa zelo močna, da sta zunanje sredstvo dresure, krotenja, discipliniranja in dresiranja.

Otroka ne boste več tepli, ko boste od njega zahtevali, naj bo priden pri zobozdravniku ali v trgovini. Danes boste to dosegli z obljubljeno igračko ali čokolado. Če pa kljub temu ne bo priden, mu boste nagrado odvzeli. Ali ni to dresura z dolgoročnimi posledicami? »Mehak« način vzgajanja je na kratek rok. Otrok bo kmalu postal diktator, ki bo začel pogojevati staršem rekoč: »Ja, bom priden, če mi potem kupiš to in to!« (seveda vse tisto, kar je videl v oglasih). Tu je krog sklenjen. Če želijo sedaj starši prekiniti ta krog, ker ne želijo biti več marioneta v rokah svojega otroka, jim preostane le še stara, dobra fizična kazen. Sedaj vstopajo starši v slepo ulico, v kateri imajo na razpolago »mehko« kazen in nagrado in verbalizem, kot prazne besede:«Ni lepo da si nasilen, len, pohlepen…«, saj je sedaj oblast v rokah otroka. Če se otroku zoperstavite, ker ne želite, da vas otroci disciplinirajo, otroci zelo dobro vedo, kam se lahko obrnejo po pomoč. Hitro vas bodo razglasili za nasilneže, v resnici pa se samo branite pred nasiljem otroka, ko na primer: vas tepe, brca; posluša preglasno glasbo; nič ne dela; se ne uči; buden je ponoči, spi podnevi,… Vse te avtoritarne vzgojne modele pa otrok prenaša v vrtec, šolo.

Najprej so starši iz neznanja izvajali »mehko« nasilje nad svojim otrokom, ko pa poskušajo to igro prekiniti, jim otroci vračajo z »mehkim« ali realnim nasiljem.

USTVARJALNA VZGOJA – UDARCEM IN DRESURI ČLOVEKA JE ODZVONILO
Ustvarjalna vzgoja izhaja iz resnice, da je človek popolno, božansko bitje, katerega se je iz nevednosti stoletja discipliniralo s fizično kaznijo. Zadnjih 60 let pa se ga disciplinira – zopet od zunaj – z avtoritarno, »mehko« prisilo. Tradicionalna družina je uporabljala dva vzgojna avtoritarna modela, sodobna jih uporablja pet. Kaj je huje dva ali pet? PET. Rešitev obstaja in to rešitev nudi ustvarjalna vzgoja. Končno se lahko osvobodimo potrebe, da otroka dresiramo bodisi z realno ali »mehko« prisilo. 

Ustvarjalna vzgoja pravi: »prenehajmo z uporabo petih modelov!«, vendar se avtoritarna zavest takoj vpraša:«kaj pa naj uporabljam namesto tega?« Ukinimo kazen in nagrado. Vse je v otroku. Ima klice ljubezni do dela, reda, človeka, narave… Brez kazni in nagrade se te klice razvijajo. Z uporabo kazni in nagrade pa se izkrivlja njegovo prvinsko bitje in otrok postane pohlepen, len, se stvari ne zaveda, agresiven, odtujen, laže, je prenapet z artikulirano potrebo, da to napetost sprošča z nasiljem nad sabo, nad drugimi, nad naravo.

Če se odpovemo »mehkim« modelom že ob rojstvu otroka, se vse odvija tako, kot je prav. Razvija se SAMODISCIPLINA katero otrok, kot klico, prinese na svet.

Problem nastane, ko je potrebno presekati verigo negativnosti in ukiniti »mehke« modele vzgoje. Fizična kazen je z zakonom prepovedana. Čisto naravno je, da bo otrok, ki je navajen na hedonizem z vso silo branil svoje interese in vas bo poskušal vrniti na prejšnje stanje, pri tem pa sredstev ne bo izbiral. Vsak poskus delnega reševanja problema je za avtoritarnega »mehkega« starša problem. V večini primerov starši odstopijo od discipliniranja svojega mehkega otroka ali pa probleme rešujejo po delih, s čimer so nezadovoljni tako starši, kot tudi otroci.

Družina, v kateri tako starši, kot tudi otroci pristopijo k celovitemu reševanju problemov, se prostovoljno odpovejo petih mehkih modelov, sprejmejo znanje ustvarjalne vzgoje, bodo z večjimi ali manjšimi napori s časom izstopili iz morja problemov. Pri tem se bo vsaka napaka z lahkoto prepoznala in kot taka osvetljevala pot v duhovno rast, v Ljubezen in Dobroto.  ]]>Thu, 14 Jan 2010 11:50:48 -0800http://www.ustvarjalnavzgoja.com/4/post/2010/01/mamica-pomagaj-mi.htmlSodobni družini, ki se odloči, da osvoji in uporabi znanje ustvarjalne vzgoje je najtežje prepoznati kaj vse je v odnosu z otroki ali katerim koli članom družine »mehka« prisila. Ko prepozna prisilo je pomembno, da ugotovi, kateri vrsti prisile pripada. Včasih je to zelo težko, vendar, če se spremlja številna negativna obnašanja otroka je potrebno ugotoviti od kod izvira problem.

Kdo ve, koliko mamic se mi je javilo z istim problemom in nikakor niso bile v stanju, da ugotovijo izvor problemov in problemčkov svojega otroka. Zgodbice so si bile podobne: »Moj otrok kar naenkrat noče več v vrtec. Hodi že dve leti in do sedaj ni bilo nobenega problema. Joka, vpije, tepe me, tako, da ga komaj odvlečem. Spotoma mu obljubljam, da mu bom kupila avto, punčko, čokolado, če bo priden v vrtcu. Toda v vrtcu sedi žalosten in sam, noče sodelovati z drugimi otroci ali vzgojiteljico, noče jesti. Ali pa tepe druge otroke, lomi igračke, kriči,.. Ko pa pridem ponj me brca ali pa tepe po glavi, ko mu obuvam čevlje. Takrat sem zelo žalostna, ker sem pričakovala, da mi bo stekel v objem. Na poti domov se cmeri, je težak in zahteva, da mu kupim tisto, kar sva se dogovorila. Nekako pridemo domov in takrat se začne prava nočna mora. Niti sekunde miru. Meče se na dojenčka in ga cilja z različnimi predmeti, zahteva mojo pozornost, a ko mu jo namenim ne sprejme nobenega predloga za igro. Noče sesti za mizo in jesti, ko pa ga le nekako prepričamo meče stvari na tla. Prava umetnost ga je uspavati.

Izjave mamic so si zelo podobne. Vse kar otrok dela staršem, mamici je, v tem primeru, grozna oblika prisile, ki jo otrok izvaja najpogosteje nad mamico. Mamica neuspešno poskuša najti vzrok. Po njenem mnenju se ona ni spremenila. Odnos do otroka je isti. Otrok je vrtec lepo sprejel, nikoli ni bilo problemov ne v vrtcu, ne doma in kar naenkrat šok za vzgojitelje in starše.

KDAJ STE RODILI?
»Kdaj ste rodili?« je moje prvo vprašanje. Mama me začudeno pogleda in spontano odgovarja, da je dojenček star šest mesecev, ali pa osem, vseeno. Problem je isti. »Ste pomislili, da bi starejšega otroka zadržali doma vsaj toliko časa, da se prilagodi novemu članu?« »Ne. Nemogoče je biti z dvema otrokoma, dojenčkom in štiriletnikom. To je nemogoče!« se brani.«Preprosto ne vem, kaj naj bi z njim počela. Stalno nekaj zahteva od mene, jaz pa sem zaposlena z dojenčkom. Preprosto me je strah ostati sama z obema. Dozdeva se mi celo, da sem se od starejšega otroka kar malo odtujila. Bilo bi mi nenavadno preživeti cel dan z njim. Mislite, da je v tem problem?« konča mama.

»Želite rešiti svoj problem?« jo vprašam. »Seveda!« odgovori. Pogovorite se z otrokom, odkrito mu povejte, da mislite, da ste storili napako, da ga niste vključili v dela okoli dojenčka. Sigurno je bil žalosten in zaskrbljen, ko je mamico puščal samo doma z dojenčkom, on pa je odšel v vrtec. Predlagajte mu, če želi, naj jutri, in naslednjih nekaj dni ostane doma z vami in dojenčkom. Obljubite mu, da boste že jutri organizirali svoj čas tako, da se bosta v sosednji sobi sama igrala, ali da bosta šla sama na sprehod, ali da bosta sama gledala nek lep film.

Mamica me je zmedeno in zaskrbljeno gledala ne vedoč, kako se bo znašla v novi situaciji. Če nimate nikogar, naj mož vzame nekaj dni dopusta ali pa se dogovorite s sosedo, da vam popazi na dojenčka za tisti dve uri. Če ostane doma oče, naj se tistih nekaj ur posveti dojenčku, vi pa se posvetite samo vašemu starejšemu otroku. Otroku v tej življenjski situaciji  ni problem oče. Mamica je ta, ki ga je »izdala«.

Počasi si boste pridobili njegovo zaupanje. Otrok postaja vse boljši, mirnejši, manj agresiven do vas in dojenčka. Pohvalite ga. Sebe pa pokregajte. Opravičite se mu in mu priznajte, da se zares niste spomnili, da bi ga občasno vzeli iz vrtca, da bi vam pomagal in se dobro spoznal z novim družinskim članom. Otrok bo uvidel, da se nič posebnega ne dogaja takrat, ko ostanete sami z dojenčkom. Vsak večer ga vprašajte, če želi jutri v vrtec. Vzgojiteljem boste že razložili vzrok njegove odsotnosti in potrpežljivo čakali, da pokaže željo, da se vrne  k prijateljem. Hotel bo iti za dan, potem pa bo zopet želel ostati dva dni doma. Strinjajte se z vsakim predlogom. Ne skrbite, ne bo se odvadil vrtca.

IZKUŠNJE
V številnih podobnih primerih se je otrok poponoma umiril, osvobodil strahu, da je nezaželen, povrnil je zaupanje, sigurnost in se veselo pridružil prijateljem v vrtcu. Iz ravni ustvarjalne vzgoje je mati ne vedoč izvajala ogromno prisilo nad otrokom s tem, ko ga je vodila v vrtec v najobčutljivejšem trenutku – prihodu novega družinskega člana. Otrok je to doživljal  kot nezaželenost. Edini način, kako se maščevati mamici je njegova ogromna prisila nad njo, ki jo je izvajal na različne načine. Mamica je zavestno ukinila prisilo nad otrokom, otrok pa se je prepričal, da ni nezaželen in se je vrnil v harmonijo. 

OPOMBA
V kolikor bi mamica ta recept uporabila samo da reši ta problem in ni sprejela ustvarjalnosti, kar pomeni da še naprej uporablja »mehke« vzgojne modele, bo verjetno ta problem tudi rešila. Toda izza »ovinka« jo že čakajo novi problemi. Ustvarjalno ne rešuje delnih problemov, ne ukvarja se z posameznimi situacijami. Ukinja VZROKE in s tem posledice v smislu problemov topijo. ]]>Thu, 26 Nov 2009 11:35:12 -0800http://www.ustvarjalnavzgoja.com/4/post/2009/11/najpogosteje-napake-starev.htmlMORJE PROBLEMOV
Sodobni starši pogosto zaključijo, da imajo probleme z otroki in rečejo:« Ne vem več, kaj na naredim… »Moj otrok je neposlušen; slabo jé; velik je že, pa še vedno zahteva, da ga uspavam; noče spati v svoji postelji, ampak spi pri nama – v zakonski postelji; preden gre v vrtec vsako jutro joka; ne mara šole; uči se samo takrat, ko se učim skupaj z njim; zahteva, da mu opravičim izostanke pri pouku, čeprav ni bolan; ure presedi pred računalnikom ali televizijo; hodi v stavnice; od doma odhaja v poznih večernih urah; buden je ponoči, spi podnevi; muči nas z glasno glasbo.«

Vse to povedo starši, ko v svoji nemoči poiščejo pomoč strokovnjaka in se sprašujejo: »Kje sem NAREDIL NAPAKO? Pripravljen sem popraviti vse svoje napake, samo da bi se  razmere v družini izboljšale!« 

VRTIMO SE OKOLI POSLEDIC IN OKOLI NAPAK, KI JIH DELAMO ZATO, DA BI POPRAVILI POSLEDICE
Vendar se stvari komplicirajo, saj se tako strokovnjaki, kot tudi starši vrtijo okoli posledic, pri tem pa kažejo na napake, s katerimi so poskušali posledico popraviti. Ko takšne napake odpravijo pa ni spektakularnih rezultatov ali - še huje - pojavijo se novi problemi čim se en problem reši. Primeri:
-         matematika je težka in starši otroku priskrbijo inštrukcije. Sedaj več ne sledi pouku, saj bo on vse to rešil z inštruktorjem;
-         nasilne računalniške igrice omejijo na 10 minut dnevno. Sedaj pa naskrivaj hodi v igralnico;
-         med hranjenjem je gledal televizijo. Sedaj pa noče jesti niti takrat, ko ima med kosilom na mizi tudi prenosni računalnik;
-         pije in kadi. Bil je na zdravljenju. Sedaj je še huje, saj je začel kaditi marihuano.
 
Takšnih napak, ki rojevajo nove probleme je nešteto in njihovo odpravljanje je kot zdravljenje drevesne krošnje in ne njegovih korenin. Takšne napake niso smerokaz k pozitivnemu razvoju ne otroka in ne staršev. Ni smerokaza dokler se ne odpravijo dejanski vzroki, ki je pet tako imenovanih »mehkih« modelov.

PREPOZNAJMO NAPAKE, KI SO VZROK VSEH NAŠIH PROBLEMOV – PET t.i. »MEHKIH« VZGOJIH MODELOV
Vsi našteti problemi so posledice DEJANSKE in »MEHKE« PRISILE:
- nagrajevanje,
- odvzemanje nagrade, kot načina kaznovanja,
- pretiranega zaščitništva pred delom in redom,
- verbalizma oziroma praznih besed in
- vpliva negativnih vsebin medijev, ki izvajajo nasilje nad izvornim bitjem otroka, ki  postane tisto, kar gleda.

Z ukinitvijo teh PETIH vzgojnih modelov, PETIH OSNOVNIH NAPAK PRI VZGOJI,  otroka vračamo k njegovi izvorni naravi in posledice se topijo kot kosi ledu. Če ukinemo neprestano nagrajevanje, ukinemo vse, kar smo vrivali med otroka in delo, kot na primer: risanke, obljube, garderobo znanih blagovnih znamk, mobilne telefone, najnovejše računalnike,….S tem odpravimo otrokovo pohlepnost, delo iz interesa in otrok se počasi vrača na svoj izvor, kjer je tudi ljubezen do dela. Začne se zopet učiti, jesti in počne stvari iz ljubezni in ne iz interesa. Začne spoštovati avtoriteto staršev in jih ne smatrata zgolj kot sponzorja. Če imajo avtoriteto starši je povsem naravno, da imajo avtoriteto tudi vzgojitelji in učitelji.

Z ukinitvijo kazni se zmanjšuje nakopičeni ali potisnjeni bes in otrok se osvobodi avto agresije in agresije. Spomnimo se samo, koliko različnih vrst obnašanja, ki so posledica kaznovanja, odpravimo z  ukinitvijo izvorne napake - blage prisile, ki je lahko v obliki odvzema nagrade ali klasičnega kaznovanja – udarcev. Naštejmo nekatere: otrok vas verbalno in fizično maltretira, noče sodelovati, dere se, uničuje igračke, nasilen je do učiteljev, tepe in žali sošolce, moti pouk, pije, ker s tem zmanjšuje svojo napetost itd.

Če ukinemo pretirano zaščitništvo pred DELOM in dovolimo otroku, da dela vse tisto, kar lahko dela in je prilagojeno njegovi starosti, potem se spontano stopi na desetine problemov, ki so posledica pretiranega zaščitništva: lenoba, neprestano kreganje zakaj nihče ničesar ne postori, bežanje od šole, ne učenje -  pri tem pa se petice dobivajo z lahkoto in brez dela.

Če prenehamo s pretiranim zaščitništvom pred REDOM in postavimo zdrava pravila, ne glede na to, da za večino družin ta pravila ne veljajo. Primeri: osnovnošolec ne more ponočevati do polnoči. Otrok ne sme ločiti očeta in mamo tako, da vsako noč spi med njima v zakonski postelji, kar – na žalost – danes traja vse do obdobja pubertete. Otroka ne moremo hraniti tako, da tečemo za njim s hrano, da ga zabavamo medtem ko jé in da mu dovoljujemo, da med hranjenjem gleda risanke. Da vas za svojo proslavo za rojstni dan podi iz stanovanja, čeprav je šele učenec četrtega razreda osnovne šole. Ni naravno, da majhni otroci proslavljajo rojstni dan v otroških igralnicah samo zato, ker se bojimo, da nam bodo nevzgojeni otroci uničili stanovanje. Vrnimo se k normalnemu praznovanju rojstnih dni tako, da povabimo nekaj dobrih prijateljev, katerim bomo pomagali, da priredijo zabavo, ki je primerna starosti  slavljenca.

Ali je res tako težko narediti zdravo selekcijo, kaj otrok lahko in česa ne sme gledati na televiziji in računalniku. Za vse večne čase mu moramo PREPOVEDATI dostop do agresivnih igric – igric, ki vsebujejo UBIJANJE ali katerokoli drugo vrsto agresije nad živalmi in ljudmi. Ne bojte se - to ni prisila. To je ukinjanje vsega, kar moralno in duhovno ubija vašega otroka. To sedaj ne bo težko, saj vaš otrok ni pohlepen, ni agresiven, ni len, ker ste ukinili predhodne štiri napake.

Otrok vas ne sme verbalno žaliti, ne more vam vzeti daljinskega upravljavca, ne more vas brcati, ne more….vendar je danes otroku – na žalost – vse dovoljeno z izgovorom, da bo bolje, ko odraste. Zapomnite si, veliko slabše bo v primeru, če se ne ukineta pretirano zaščitništvo pred redom in negativne vsebine medijev, katere vaš otrok posnema.

Ko ukinete predhodne štiri napake, VERBALIZEM sam po sebi izgine in vsak pogovor z otrokom postane človeški,  pri čemer rastete tako vi, kot otrok.

SE PRAVI, DANES V VZGOJI OBSTAJA SAMO PET NAPAK!

S PRIMEROM SE LAHKO VELIKO VEČ POVE – OTROK SE NOČE UČITI -  VSE SE JE ZAČELO ŽE  V RANI MLADOSTI
Dovolj je, da je sodobni starš sprejel t.i.»mehke« vzgojne modele:
-         nagrajevanje;
-         kaznovanje – odvzem nagrade;
-         pretirano zaščitništvo pred delom v hiši (in kdor ne dela fizičnega dela ne more biti priden v šoli), pred redom (spat gredo v poznih večernih urah);
-         da je otrok preskočil knjigo kot virtualno nižjo stvarnost in sedel pred televizijo in računalnik že pri starosti enega leta. Presedlati s konja na osla pa je sedaj težko;
-         vse to pa spremljajo prazne besede – verbalizem – o tem, kako je potrebno imeti šolo rad, kako je učenje zabavno in koristno za prihodnost otroka, kako je lepo, če si priden in poslušen, pri tem pa istočasno vso to zgodbo staršev zanikajo realnost, televizija, življenje.

STARŠI REŠUJEJO POSLEDICE – NAPAKE SO NEIZOGIBNE
Otrok vstopi v prvi razred osnovne šole in že po mesecu dni pravi, da je šola dolgočasna, da ga učiteljica mori, da bi se radi iz šole izpisal itd. V strahu začno starši reševati posledice, pri tem pa se napake stopnjujejo: ure in ure presedijo poleg otrok in jim pomagajo razumeti gradivo; ko se utrudijo, mu priskrbijo drage inštruktorje; prerekajo se s profesorji, ker mislijo, da je šola prezahtevna; pogosto mu opravičujejo izostanke, čeprav otrok ni bolan; nagrajujejo ga za vsako petico; ukinejo mu najljubše aktivnosti, ker mislijo, da bodo s takšnim načinom kaznovanja kaj dosegli; v trenutkih popolne nemoči pa ga tepejo, pri tem pa se tolažijo, da zakon o prepovedi fizične kazni še ni popolnoma uveljavljen oziroma, da jih otrok ne bo tožil.

NAPAKE PRIVEDEJO DO NOVIH POSLEDIC
Te napake rojevajo nove posledice. Ena izmed njih je lahko tudi popolna odtujitev od šole, prijateljev, zapiranje v nek svoj svet – nekaj - kar spominja na blago depresijo. Lahko pa je ravno nasprotno, da otrok postane agresiven, da laže, ima nočne more… in tako po vrsti. Sedaj staršem ne preostane drugega, kot da pričnejo z novimi napakami reševati te posledice. Ali popuščajo, pretirano ščitijo, pri tem pa se tolažijo, da je najbolj pomembno, da je otrok zdrav, ali ga peljejo k zdravniku po zdravila, ali pa enostavno sprejmejo posledico kot  neizogibno, in se prepričujejo, da bo vse skupaj minilo. To je začarani krog, iz katerega samo na prvi pogled ni videti izhoda.

USTVARJALNA VZGOJA
Ustvarjalna vzgoja ukine pet t.i. »MEHKIH« napak pri vzgoji, ker uporaba petih t.i.»mehkih« modelov kombiniranih z občasno uporabo fizične kazni izkrivlja izvorno bitje vsakega otroka, izkrivlja izvorna čustva, zaustavlja rast klice ljubezni in dobrote in zavira razvoj celotnega potenciala. Otrok postane pohlepen, če smo ga sedem let podkupovali, agresiven s kombinacijo neprestanega nagrajevanja in kaznovanja, len in se stvari ne zaveda, če smo ga pretirano ščitili pred delom in redom. Premične slike, barve in zvok po samo sedmih letih goltanja gotovih televizijskih proizvodov ubijajo ljubezen do knjige, ker knjiga zahteva zavedanje, delo in predanost.

Pet t.i. »mehkih« modelov je v samo sedmih letih, kot svojo posledico, ustvarilo številne probleme. Ne učenje je samo ena od mnogih posledic, ki trenutno muči starše, ki imajo šoloobvezne otroke. Pred tem pa so bili problemi staršev na primer: kako otroka nahraniti; kako mu preprečiti spanje v zakonski postelji; kako ga spodbuditi, da gre z veseljem v vrtec; da pospravi igračke; da nas ne tepe,…

Ustvarjalna vzgoja se ne ukvarja s posameznimi posledicami. Starši in otroci se morajo zavestno odpovedati  t.i. »mehkih« vzgojnih modelov. Odpravimo vzroke in vztrajamo na novih pravilih. NE BO LAHKO, VENDAR BODO REZULTATI SLADKI. ]]>