Čisto na začetku, naj povem, da sem zelo vesela, da sem knjigo dobila v roke in jo do potankosti prebrala. Vmes sem si vzela tudi čas, da sem premišljevala o svoji vzgoji in jo primerjala z napisanim. Tudi sama sem živela v prejšnjem režimu, vzgajali so me avtoritarno, zato so mi nekatere trditve v knjigi marsikaj razjasnile. Je pa v knjigi opisanih nekaj oblik ustvarjalne vzgoje in so se celo dogajale v moji družini. Moralo je biti to vzrok, da sem postala vzgojiteljica. Vendar pa sem ugotovila da je v vrtcu, pri skupini marsikaj drugače. Zato mi je knjiga, ki sem jo prebrala, dala v nekaterih delih zelo misliti. Strinjam se, da so otroci popolnoma drugačni, če prva leta svojega življenja preživijo samo v svoji družini. Tako sem živela tudi sama in tako je živel moj otrok. V mojem življenju se je ta praksa popolnoma potrdila. Razmišljanje, čustvena varnost, potrpežljivost, samopodoba je zelo drugačna. Knjiga, v kateri sem našla tako vzgojo svojih staršev, dobre in slabe strani, pa tudi lastno vzgajanje, mi je odprla obzorja še v nekatere druge svetove človeka. Ob tem ugotavljam, kako malo znanja bi starši morali imeti, znanja osnovnih značilnosti otroka, njegovih prvinskih nagonov, da bi ga lahko vzgajali v pravi smeri. In ob tem si želim, da bi imeli vsaj najpomembnejšo lastnost- potrpežljivost.
Bilo mi je v veliko veselje, da sem lahko prebrala knjigo, kjer je tako preprosto napisano strokovno znanje o vzgoji. Prav gotovo bom zaradi nje tudi kot strokovnjak pri svojem poklicnem delu, uporabila nekatere novosti. Mislim pa, da bi bilo tudi za nas vzgojitelje v vrtcih potrebno napisati ustrezen priročnik.
Martina Mlakar, vzgojiteljica

nazaj