"NIKOLA"
Menda
niste pomislili, ko ste prebrali prejšnji primer, da otrok lahko
živi brez jasnih pravil, brez postavljenih mej v tem kompleksnem
materialnem svetu. Seveda velja pravilo, da pospravite mnogo stvari,
dokler vaš malček ne spregovori. Jasno je, da otrok raste in
dozoreva, s tem pa razume tudi jezik, zato mu je potrebno postaviti
meje, vendar brez uporabe kazni in nagrade. Pri tem pa vam mora biti
jasna razlika med kaznijo in nečem, kar izgleda kot kazen. Ko
udarite otroka, je jasno, da je reč o fizični kazni, kadar vpijete,
preklinjate, žalite, je jasno, da je reč o verbalnemu nasilju, ko
otroku ne date obljubljene nagrade, je reč o blagi prisili.
Nejasnosti se pojavijo, ko je potrebno otroku odvzeti nekaj, kar mu
je pri srcu, pri tem pa mora biti tako vam kot tudi otroku jasno, da
ga niste kaznovali.
Če je vaš otrok v procesu prehoda iz avtoritarnega sistema v ustvarjalno vzgojo prekršil dogovor, kar je izzvalo niz negativnih posledic, boste postopali na ustvarjalen način, ki pogosto samo izgleda kot kazen, vendar ni kazen. Primer: dogovorili ste se, da televizija tudi še v prihodnje ostaja v otroški sobi zato, da bi lahko otrok postopoma zmanjševal virtualno odvisnost in število ur, preživetih pred ekranom. Otrok je precenil svoje moči in trdil, da ne bo popustil pri učenju, če televizija ostane v njegovi sobi. Od sedaj naprej ne vstopate več besno v njegovo sobo, ga ne opominjate, niste jezni, ko ga najdete pred ekranom, namesto s knjigo v roki, v besu ne režete kablov. Ostalo vam je le, da po dogovoru brezpogojno in potrpežljivo čakate na rezultate učenja. V glavnem bodo rezultati slabši od tistih iz sistema kazni in nagrade, ker ima vaš otrok svobodo, ki pa je še ni sposoben kontrolirati iz ravni Ljubezni. Dopustite, da otrok vstopi v ozaveščenost in poveže neuspeh v šoli z večurnim sedenjem pred ekranom. V kolikor se zgodi, da še naprej trmoglavo nadaljuje s trditvami, kako stvari niso povezane (kar tudi pričakuje), takrat enostavno odnesite televizijo in računalnik iz sobe, omejite čas gledanja in ponudite pomoč pri učenju. Se pravi, kazen je, če ne ukinete vzrokov problema, ampak samo odvzamete otroku tisto, kar mu je pri srcu.
Televizija in računalnik, ki sta na dosegu roke vašega malčka, s katerima otrok izgublja dragoceni čas, starši pa nimajo kontrole, kakšne vsebine otrok gleda, kot višji virtualni resničnosti onemogočata otroku, da ima rad knjigo, in sta resničen vzrok šolskega neuspeha. Ali sta televizija in računalnik, ki se nahajata v otroški sobi, vedno vzrok šolskega neuspeha? Ne. Če bi otroka od rojstva naprej vzgajali ustvarjalno, brez kazni in nagrade … brez mehkih modelov, le-ta ne bi bil dovzeten za predolgo konzumiranje virtualne resničnosti, še posebej pa bi imel kritičen odnos do vsebin. Njegovo zdravo telo in zdrav duh ne bosta nikoli delovala proti svojemu zdravju, proti svojemu duhovnemu razvoju. Torej, če elektronske naprave niso vzrok, zakaj bi jih umikali iz otroške sobe? Če pa ugotovimo, da so vzrok, jih brezkompromisno umaknemo in tedaj ni pomena razglabljati, ali je to kaznovanje otroka.
Sodobni starši manipulirajo z otroki tako, da umikajo (kaznovanjem) in vračajo (nagrajevanjem) elektroniko v njegovo življenje. Za mehkega otroka sta računalnik in televizija z najhujšimi vsebinami njegova izkrivljena potreba in želja. Ko želijo starši doseči kratkoročne cilje, mu odvzamejo ravno tisto, kar je njihovemu otroku najbolj pri srcu (računalnik, žepnina, mobilni telefon, nočni izhodi). Ko otrok opravi nalogo, popravi ocene, se vse vrača na staro in čaka na naslednji trenutek, ko je maninpulacija nujna, mislijo starši.
Vse se je začelo davno, v najzgodnjejši mladosti. S pomočjo kazni in nagrade smo samo mislili, da uspešno postavljamo meje, potem pa se v določenem trenutku soočimo s številnimi negativnimi posledicami, ki jih ne znamo rešiti ali pa jih rešujemo parcialno, posamezno.
Mnoge sodobne mame so že do otrokovega drugega leta napravile pravo revolucijo v življenju družine. Otrok že v stolčku sedi pred pisanimi televizijskimi slikami, pri letu in pol, ko komaj drži žličko, že spretno manipulira z računalniško miško in daljincem, ekran pa ga zasipa z oglasi, agresivnimi in neagresivnimi igricami, risankami, nasiljem vseh vrst, posebno pa s seksualnim nasiljem. V otroški sobi morate pol ure brskati po gori igrač, da izkopljete dojenčka, ker so skoraj vse igračke namenjene nadaljevanju virtualnega nasilja. Vsaka risanka ima svoje junake, ki jih potem pohlepni proizvajalci spremenijo v lutko in opremijo z vsemi pripadajočimi dodatki, kot so: obleka, čevlji, kostimi, meči … vse se je naivno začelo z Barbiko, se potem preneslo na ostale like, med katerimi je nešteto pošasti. Takšni niti za trenutek ne zapustijo vaših otrok. Spremljajo jih noč in dan, se splazijo v njihove tesnobne sanje, tako da morajo potem mlade mame spati pri njih, da bi jih zaščitile pred morastimi sanjami, in pri tem ne vedo, da so prav one glavni krivec za moro, za hiperaktivnost, za pohlep, agresijo in neposlušnost svojega otroka.
Pravzaprav niso krive, ampak so žrtve petih mehkih vzgojnih modelov, ki so jih nekritično sprejele in na njih utemeljile vzgajanje svojega nesrečnega otroka. Posledice so pod pričakovanji staršev, čeprav je velika večina sodobnih staršev dobrih in je želela, da bi bili rezultati vzgajanja pohvalni. Vendar so me po komaj dveh letih uporabe mehkih vzgojnih modelov že klicale nesrečne matere in obupano prosile za pomoč pri vzgoji komaj dveletnih otrok.
Pred kratkim me je poklicala Nikolova mama. Potožila je, da ne obvladuje situacije, čeprav njena mala pošast »pokemonček« Nikola še ni proslavljal svojega drugega rojstnega dne. Skupaj z njim me je pričakala pri vratih. Spominjal me je na pomanjšanega odraslega. Oblečen je bil v oblačila znanih blagovnih znamk, na obrazu zaigran nasmeh. Prijazno me je pozdravil, s ponosom pokazal svojo sobo, polno igrač, in mi predstavil svojo pamet pri upravljanju daljinca in miške. Nekoliko je bil zaprepaden, ko nisem nič hvalila, ampak glasno komentirala, da se mora 70 % igračk pospraviti v vrečke in odnesti na podstreho.
Otroku bomo dali dve igrački dnevno, dve ali tri slikanice in žogo in jih potem vsak teden menjali z novimi igračkami in slikanicami, ki jih bomo kupili na podstrehi. Ni mogel verjeti, da bodo morali iz sobe televizija, računalnik, play station in da bodo starši prevzeli kontrolo nad daljincem in računalniško miško.
Pazljivo je poslušal, kakšen red bodo uvedli pri jedi. Nič več tekanja za njim, nič več prošenj, nobenih izmikanj in prenosni računalnik z risankami se mora umakniti z jedilne mize, medtem ko bo Nikola jedel (a to je bila specialiteta hiše). Molčal je in potrpežljivo čakal, kdaj se bo mama kot advokat postavila v njegov bran in zagovarjala njegove bolne privilegije, tako kot se je vedno glasno sprla z očetom. Pogovor smo nadaljevali za mizo.
Medtem ko se je igral, je slišal moj sledeči nasvet staršem: »Dragi starši, če imate resen namen, da boste začeli otroka ustvarjalno vzgajati, tako da bo Nikola zrastel v zdravega, sijajnega človeka, mora spati v svoji postelji. Mamina in očetova postelja je za mamo in očeta. Oče ne sme spati na kavču v jedilnici.
Komaj sem dobro povedala ta stavek, se je naš uglajeni »pokemon« namrščil, odločno vstal in prišel k meni, me udaril v golenico ter ukazovalno rekel: »Izgini domov! Mama, spodi to žensko!« Nič več nisem bila babica Milica, tudi dobra teta ne, prav tako pa tudi Nikola ni bil več nežni fantič. Iz njega so se oglasili jezni junaki risank.
Mama je zaprepadeno rekla: »Kaj bo, ko bo Nikola star petnajst let?« To je bil začetek konca mehkega vzgajanja v tej družini. Popolnoma odločena me je zaprosila, da naj ji dam natančna navodila za nadaljnje delo. Obljubila je, da bo svojo družinsko ladjo, ki je zašla v napačno smer, obrnila, saj je sama kriva, da se je to zgodilo. Priznala je, da ji je mož dal iste nasvete, ki jih je slišala od mene, in da sta se vse dni prepirala zaradi vzgoje otroka. Moža je odrivala od sebe, izgnala ga je iz svoje postelje, takoj ko se je vrnila iz porodnišnice, zahtevala od njega, da se neprestano ukvarja z otrokom, in ga napadla, če je opazila, da bere časopis na kavču, otrok pa se poleg kavča sam igra. Prepričana je bila, da se malček niti za trenutek ne sme sam igrati, prepričana je bila, da bo umrl od lakote, če ne bo pojedel celega obroka, čeprav se je prej najedel piškotov in napil sokov.
Skrušeno mi je povedala, da je njen zakon tik pred razpadom, saj mož vsak večer odhaja v kavarne, verjetno ima drugo žensko, ona pa vsak večer v solzah premišljuje, kako je vse drugače, kot si je zamišljala takrat, ko je v beli poročni obleki možu obljubila ljubezen. Mislila je, da bo s poroko ljubezen postala večna, sedaj pa ima namesto ljubezni VOJNO.
Medtem ko je v solzah pripovedovala žalostno resnico, jo je mož gledal s trpečim nasmehom, pod katerim se je še vedno nejasno videla ljubezen, ki še ni presahnila. Vse skupaj se je zgodilo v treh urah. Kdaj se bodo odpravile napačne navade in uvedla nova pravila, kako dolgo bo trajalo pospravljanje orožja in kako bo Ljubezen spet zakrožila med njimi, ni pomembno. Pomembno je, da novih meja in pravil ne bodo uvajali s pomočjo kazni in nagrade. To pa velja za vse odnose.
Po nekaj mesecih sem jih objete srečala na sprehodu. Nikola je veselo tekal okoli njiju. Obstala sta, počakal je tudi Nikola. Pogledal me je naravnost v oči, jasno me je spoznal in kot angel rekel: »Babi Milica, ti si moja dobra vila, ti si moja Ljubezen!«
Malo smo poklepetali, vendar se nista nič več pritoževala in tudi nasvetov nista več iskala. Starši niso več uporabljali petih mehkih vzgojnih modelov in so tako vedeli, kaj morajo delati vsak trenutek sinovega odraščanja. Samo Nikola ne ve, da ni babica Milica njegova Ljubezen, ker sem samo pomagala, da smo vrgli smeti iz njegovega življenja, iz njegovega uma, da smo harmonizirali čustva, da je med mamo in očetom stekla reka Ljubezni, in tedaj klice Ljubezni in Dobrote zrastejo, spremlja pa jih gejzir Radosti.
Radostni so in Zadovoljni tudi takrat, ko se jezijo na Nikolo, kadar se jezijo na prijatelje, ki nočejo sprejeti ustvarjalne vzgoje, ko so zaskrbljeni, ker Nikola težko sprejema nova pravila, in kadar so žalostni, ker ne gre vse tako lahko, in kadar so v strahu, da se slučajno ne bodo spet vrnili k mehkim vzgojnim modelom. Jezni so, zaskrbljeni, žalostni, prestrašeni, ampak vedno v Ljubezni in Zadovoljstvu, ker je vse to del duhovne rasti, del ustvarjalne Ljubezni.
nazaj
Če je vaš otrok v procesu prehoda iz avtoritarnega sistema v ustvarjalno vzgojo prekršil dogovor, kar je izzvalo niz negativnih posledic, boste postopali na ustvarjalen način, ki pogosto samo izgleda kot kazen, vendar ni kazen. Primer: dogovorili ste se, da televizija tudi še v prihodnje ostaja v otroški sobi zato, da bi lahko otrok postopoma zmanjševal virtualno odvisnost in število ur, preživetih pred ekranom. Otrok je precenil svoje moči in trdil, da ne bo popustil pri učenju, če televizija ostane v njegovi sobi. Od sedaj naprej ne vstopate več besno v njegovo sobo, ga ne opominjate, niste jezni, ko ga najdete pred ekranom, namesto s knjigo v roki, v besu ne režete kablov. Ostalo vam je le, da po dogovoru brezpogojno in potrpežljivo čakate na rezultate učenja. V glavnem bodo rezultati slabši od tistih iz sistema kazni in nagrade, ker ima vaš otrok svobodo, ki pa je še ni sposoben kontrolirati iz ravni Ljubezni. Dopustite, da otrok vstopi v ozaveščenost in poveže neuspeh v šoli z večurnim sedenjem pred ekranom. V kolikor se zgodi, da še naprej trmoglavo nadaljuje s trditvami, kako stvari niso povezane (kar tudi pričakuje), takrat enostavno odnesite televizijo in računalnik iz sobe, omejite čas gledanja in ponudite pomoč pri učenju. Se pravi, kazen je, če ne ukinete vzrokov problema, ampak samo odvzamete otroku tisto, kar mu je pri srcu.
Televizija in računalnik, ki sta na dosegu roke vašega malčka, s katerima otrok izgublja dragoceni čas, starši pa nimajo kontrole, kakšne vsebine otrok gleda, kot višji virtualni resničnosti onemogočata otroku, da ima rad knjigo, in sta resničen vzrok šolskega neuspeha. Ali sta televizija in računalnik, ki se nahajata v otroški sobi, vedno vzrok šolskega neuspeha? Ne. Če bi otroka od rojstva naprej vzgajali ustvarjalno, brez kazni in nagrade … brez mehkih modelov, le-ta ne bi bil dovzeten za predolgo konzumiranje virtualne resničnosti, še posebej pa bi imel kritičen odnos do vsebin. Njegovo zdravo telo in zdrav duh ne bosta nikoli delovala proti svojemu zdravju, proti svojemu duhovnemu razvoju. Torej, če elektronske naprave niso vzrok, zakaj bi jih umikali iz otroške sobe? Če pa ugotovimo, da so vzrok, jih brezkompromisno umaknemo in tedaj ni pomena razglabljati, ali je to kaznovanje otroka.
Sodobni starši manipulirajo z otroki tako, da umikajo (kaznovanjem) in vračajo (nagrajevanjem) elektroniko v njegovo življenje. Za mehkega otroka sta računalnik in televizija z najhujšimi vsebinami njegova izkrivljena potreba in želja. Ko želijo starši doseči kratkoročne cilje, mu odvzamejo ravno tisto, kar je njihovemu otroku najbolj pri srcu (računalnik, žepnina, mobilni telefon, nočni izhodi). Ko otrok opravi nalogo, popravi ocene, se vse vrača na staro in čaka na naslednji trenutek, ko je maninpulacija nujna, mislijo starši.
Vse se je začelo davno, v najzgodnjejši mladosti. S pomočjo kazni in nagrade smo samo mislili, da uspešno postavljamo meje, potem pa se v določenem trenutku soočimo s številnimi negativnimi posledicami, ki jih ne znamo rešiti ali pa jih rešujemo parcialno, posamezno.
Mnoge sodobne mame so že do otrokovega drugega leta napravile pravo revolucijo v življenju družine. Otrok že v stolčku sedi pred pisanimi televizijskimi slikami, pri letu in pol, ko komaj drži žličko, že spretno manipulira z računalniško miško in daljincem, ekran pa ga zasipa z oglasi, agresivnimi in neagresivnimi igricami, risankami, nasiljem vseh vrst, posebno pa s seksualnim nasiljem. V otroški sobi morate pol ure brskati po gori igrač, da izkopljete dojenčka, ker so skoraj vse igračke namenjene nadaljevanju virtualnega nasilja. Vsaka risanka ima svoje junake, ki jih potem pohlepni proizvajalci spremenijo v lutko in opremijo z vsemi pripadajočimi dodatki, kot so: obleka, čevlji, kostimi, meči … vse se je naivno začelo z Barbiko, se potem preneslo na ostale like, med katerimi je nešteto pošasti. Takšni niti za trenutek ne zapustijo vaših otrok. Spremljajo jih noč in dan, se splazijo v njihove tesnobne sanje, tako da morajo potem mlade mame spati pri njih, da bi jih zaščitile pred morastimi sanjami, in pri tem ne vedo, da so prav one glavni krivec za moro, za hiperaktivnost, za pohlep, agresijo in neposlušnost svojega otroka.
Pravzaprav niso krive, ampak so žrtve petih mehkih vzgojnih modelov, ki so jih nekritično sprejele in na njih utemeljile vzgajanje svojega nesrečnega otroka. Posledice so pod pričakovanji staršev, čeprav je velika večina sodobnih staršev dobrih in je želela, da bi bili rezultati vzgajanja pohvalni. Vendar so me po komaj dveh letih uporabe mehkih vzgojnih modelov že klicale nesrečne matere in obupano prosile za pomoč pri vzgoji komaj dveletnih otrok.
Pred kratkim me je poklicala Nikolova mama. Potožila je, da ne obvladuje situacije, čeprav njena mala pošast »pokemonček« Nikola še ni proslavljal svojega drugega rojstnega dne. Skupaj z njim me je pričakala pri vratih. Spominjal me je na pomanjšanega odraslega. Oblečen je bil v oblačila znanih blagovnih znamk, na obrazu zaigran nasmeh. Prijazno me je pozdravil, s ponosom pokazal svojo sobo, polno igrač, in mi predstavil svojo pamet pri upravljanju daljinca in miške. Nekoliko je bil zaprepaden, ko nisem nič hvalila, ampak glasno komentirala, da se mora 70 % igračk pospraviti v vrečke in odnesti na podstreho.
Otroku bomo dali dve igrački dnevno, dve ali tri slikanice in žogo in jih potem vsak teden menjali z novimi igračkami in slikanicami, ki jih bomo kupili na podstrehi. Ni mogel verjeti, da bodo morali iz sobe televizija, računalnik, play station in da bodo starši prevzeli kontrolo nad daljincem in računalniško miško.
Pazljivo je poslušal, kakšen red bodo uvedli pri jedi. Nič več tekanja za njim, nič več prošenj, nobenih izmikanj in prenosni računalnik z risankami se mora umakniti z jedilne mize, medtem ko bo Nikola jedel (a to je bila specialiteta hiše). Molčal je in potrpežljivo čakal, kdaj se bo mama kot advokat postavila v njegov bran in zagovarjala njegove bolne privilegije, tako kot se je vedno glasno sprla z očetom. Pogovor smo nadaljevali za mizo.
Medtem ko se je igral, je slišal moj sledeči nasvet staršem: »Dragi starši, če imate resen namen, da boste začeli otroka ustvarjalno vzgajati, tako da bo Nikola zrastel v zdravega, sijajnega človeka, mora spati v svoji postelji. Mamina in očetova postelja je za mamo in očeta. Oče ne sme spati na kavču v jedilnici.
Komaj sem dobro povedala ta stavek, se je naš uglajeni »pokemon« namrščil, odločno vstal in prišel k meni, me udaril v golenico ter ukazovalno rekel: »Izgini domov! Mama, spodi to žensko!« Nič več nisem bila babica Milica, tudi dobra teta ne, prav tako pa tudi Nikola ni bil več nežni fantič. Iz njega so se oglasili jezni junaki risank.
Mama je zaprepadeno rekla: »Kaj bo, ko bo Nikola star petnajst let?« To je bil začetek konca mehkega vzgajanja v tej družini. Popolnoma odločena me je zaprosila, da naj ji dam natančna navodila za nadaljnje delo. Obljubila je, da bo svojo družinsko ladjo, ki je zašla v napačno smer, obrnila, saj je sama kriva, da se je to zgodilo. Priznala je, da ji je mož dal iste nasvete, ki jih je slišala od mene, in da sta se vse dni prepirala zaradi vzgoje otroka. Moža je odrivala od sebe, izgnala ga je iz svoje postelje, takoj ko se je vrnila iz porodnišnice, zahtevala od njega, da se neprestano ukvarja z otrokom, in ga napadla, če je opazila, da bere časopis na kavču, otrok pa se poleg kavča sam igra. Prepričana je bila, da se malček niti za trenutek ne sme sam igrati, prepričana je bila, da bo umrl od lakote, če ne bo pojedel celega obroka, čeprav se je prej najedel piškotov in napil sokov.
Skrušeno mi je povedala, da je njen zakon tik pred razpadom, saj mož vsak večer odhaja v kavarne, verjetno ima drugo žensko, ona pa vsak večer v solzah premišljuje, kako je vse drugače, kot si je zamišljala takrat, ko je v beli poročni obleki možu obljubila ljubezen. Mislila je, da bo s poroko ljubezen postala večna, sedaj pa ima namesto ljubezni VOJNO.
Medtem ko je v solzah pripovedovala žalostno resnico, jo je mož gledal s trpečim nasmehom, pod katerim se je še vedno nejasno videla ljubezen, ki še ni presahnila. Vse skupaj se je zgodilo v treh urah. Kdaj se bodo odpravile napačne navade in uvedla nova pravila, kako dolgo bo trajalo pospravljanje orožja in kako bo Ljubezen spet zakrožila med njimi, ni pomembno. Pomembno je, da novih meja in pravil ne bodo uvajali s pomočjo kazni in nagrade. To pa velja za vse odnose.
Po nekaj mesecih sem jih objete srečala na sprehodu. Nikola je veselo tekal okoli njiju. Obstala sta, počakal je tudi Nikola. Pogledal me je naravnost v oči, jasno me je spoznal in kot angel rekel: »Babi Milica, ti si moja dobra vila, ti si moja Ljubezen!«
Malo smo poklepetali, vendar se nista nič več pritoževala in tudi nasvetov nista več iskala. Starši niso več uporabljali petih mehkih vzgojnih modelov in so tako vedeli, kaj morajo delati vsak trenutek sinovega odraščanja. Samo Nikola ne ve, da ni babica Milica njegova Ljubezen, ker sem samo pomagala, da smo vrgli smeti iz njegovega življenja, iz njegovega uma, da smo harmonizirali čustva, da je med mamo in očetom stekla reka Ljubezni, in tedaj klice Ljubezni in Dobrote zrastejo, spremlja pa jih gejzir Radosti.
Radostni so in Zadovoljni tudi takrat, ko se jezijo na Nikolo, kadar se jezijo na prijatelje, ki nočejo sprejeti ustvarjalne vzgoje, ko so zaskrbljeni, ker Nikola težko sprejema nova pravila, in kadar so žalostni, ker ne gre vse tako lahko, in kadar so v strahu, da se slučajno ne bodo spet vrnili k mehkim vzgojnim modelom. Jezni so, zaskrbljeni, žalostni, prestrašeni, ampak vedno v Ljubezni in Zadovoljstvu, ker je vse to del duhovne rasti, del ustvarjalne Ljubezni.
nazaj
