POZITIVNO POGOJEVANJE
PLAČAL SEM S SUHIM ZLATOM, VENDAR SEM OSTAL“LAČEN”
Močno vzgojno sredstvo, ki ga je vzdrževal avtoritarni sistem, še posebno v vojnem času, je bilo POZITIVNO POGOJEVANJE, nagrajevanje. V času tradicionalne družine, v miroljubnih pogojih, je bilo pozitivno pogojevanje zasenčeno, postavljala so se neka nova pravila, ki jih je bilo treba spoštovati, zlepa ali zgrda. V redkih, predvsem bogatih družinah se je včasih uporabljal ta vzgojni model predvsem pri najstarejšem, razvajenem prvorojencu.
Skratka, pozitivno pogojevanje je tradicionalnim družinam neznano. Mama nikoli ne bi rekla svojemu otroku: »Če obereš nekaj vrst koruze, boš dobil nove čevlje.« Otroci so brezpogojno opravljali naloge, ki so jim jih določili starši, ne da bi za to pričakovali nagrado, ne da bi se med njih in delo vrinil materialni interes. Zato je tradicionalni človek gojil več ljubezni do dela in bil manj pohlepen.
Ko je družina vstopila v tranzicijo vzgoje, ko so ji ponudili pozitivno pogojevanje namesto realne kazni, ni prepoznala, da je pozitivno pogojevanje enako fizičnemu kaznovanju in da je tudi poznano tako dolgo kot fizična kazen.
Vzgojni model kupovanja otroka je daleč bolj škodljiv od modela realne prisile. Na žalost se o takšnem pogojevanju danes govori kot o nečem pozitivnem in naprednem, ker je danes ta vzgojni model družbeno priznan, hvaljen in »pozitiven«. Zato ker je avtoritarna zavest zasnovana na frontah, na delitvah, ki zmeraj dajejo prednost enemu v primerjavi z drugim, je povsem razumljivo, da se je svet danes opredelil za kritiko prisile, kritiko negativnega pogojevanja in dovoljuje kvečjemu blago prisilo ter uveljavljanje pozitivnega pogojevanja. Zdaj je jasno, da gre pri tem za mehko prisilo. Vse, kar prihaja od zunaj, vse, kar menja prvinsko naravo človeka, vse, s čimer se človeka dresira zaradi različnih interesov, vse to je prisila in vse to je avtoritarno.
Moderna pedagogika kritizira in omalovažuje tiste starše, ki pri vzgajanju otrok uporabljajo realno prisilo in verbalno nasilje nad otroki, takšni starši pa se zaradi teh kritik čutijo v podrejenem položaju v primerjavi z »dobrimi« starši, ki pri vzgoji svojih otrok uporabljajo model pozitivnega pogojevanja. Prisila je neprijetna in naporna za otroka, toda za otrokovo prihodnost je realna prisila vendarle boljša od pogojevanja pod pogojem, da se ne kombinira z mehko prisilo. Seveda pa to danes ne obstaja, ker ne obstaja več tradicionalna družina, ker ne obstaja več dom brez televizijskega ekrana.
Otrok, ki so ga v zgodnji mladosti v tradicionalni družini vzgajali z udarci in verbalno prisilo, se je naučil prepoznavati sovražnike in si izoblikovati ustrezen obrambni sistem, poleg tega je imel tak otrok tudi več možnosti, da je prepoznal pravega prijatelja in je na ta način osvojil pozitiven model obnašanja. Takšni primeri so sicer redki, vendar niso povsem izključeni.
Tisti starši, ki uporabljajo model pozitivnega pogojevanja, so v nadrejenem položaju v razmerju do staršev, ki pri vzgoji otrok uporabljajo prisilo. Pravzaprav jim ni mogoče ničesar očitati, saj skrbijo za svoje otroke, si prizadevajo, da bi jim privoščili »najboljše«, ne kregajo jih, pogosto poudarjajo, da se žrtvujejo za to, da bi njihovim otrokom bilo čim bolje in jih ne kaznujejo s palico ali žaljivkami. V takšnih primerih tudi otroci nimajo razlogov, da bi podvomili v to, da so jim starši resnični »prijatelji«, še zlasti če se primerjajo s svojimi vrstniki, ki jih starši vzgajajo z realno prisilo. Pogosti so tudi primeri, ko starši pri enem od otrok uporabljajo negativno, pri drugem otroku pa pozitivno pogojevanje. Kakorkoli že, družina je poligon, na katerem starši in otroci trenirajo prihodnje odnose v družbi. Podrejeni in nadrejeni otrok v družini pomenita tako rekoč pogoj za obstoj drug drugemu in obenem priložnost, da se čim bolje izurita za tisti model obnašanja, ki ga bosta uporabljala v družbi.
ZAKAJ JE MODEL POGOJEVANJA TAKO POGUBEN ZA DUHOVNO RAST OTROKA?
Če želimo svojemu otroku omogočiti zdravo in pozitivno rast, moramo ustvariti človeške pogoje za njegovo spoznavanje vseh prvinskih nagonov. V prvinski obliki so vsi nagoni zdravi in harmonični. Na žalost avtoritarni vzgojni modeli, še posebej mehki, zavirajo notranjo rast otroka, rušijo njegovo harmonijo, izkrivljajo prvinska čustva in otroka popolnoma oddvojijo od njegovega izvornega bistva.
Načelo pogojevanja je zelo enostavno in starši ga dobro poznajo, če so v mladosti tudi sami doživljali pogojevanje ali pa so tak pristop osvojili kasneje kljub močni tradicionalni zavesti. Takoj po otrokovem rojstvu starši začenjajo uporabljati dele modela pozitivnega pogojevanja. Zato da bi starši dosegli, da otrok pojé vse, kar so si zamislili, otroka ne bodo pretepali, ker je to pač primitivno, ampak bodo pozitivno pogojevali: če bo pojedel to, kar mu ponujajo, bo za nagrado dobil določeno stvar, prav tako bo nagrajen, če bo storil kaj drugega, kar starši od njega zahtevajo. Če tak pristop analiziramo, se nam zdi, da je tisto, kar mora otrok storiti, v resnici enostavno in ni veliko vredno, medtem ko je tisto, kar v zameno otroku ponujajo, vredno veliko več. Namesto da bi otrok delal iz ljubezni, dela iz interesa. Kjer je interes, ni ljubezni. Se pravi: starši so prvi v verigi, ki so nezavedno osvojili ta »sladki« model in s tem prvi, ki so zaustavili razvoj klice Ljubezni, ki jo vsak otrok z rojstvom prinese na svet. Tu so korenine oblikovanja PОHLЕPA, zla, ki se je razširilo po vsem svetu. Največja dragocenost, ki jo je otrok dal v zameno za sorazmerno malo vredno stvar (igračka, obljuba, nagrada), je bila v tem, da se je odrekel svojim prvinskim nagonom in potrebam, samemu sebi, svojemu telesu in duhu, svojim staršem. Ko sodobna mama reče svojemu otroku: »Če poješ špinačo in zrezek, ti bom dovolila, da pol ure igraš igrice, v katerih se strelja,« ona ne razume, da je pripeljala otroka do prve odtujitve od dela, od samega sebe, od njegovega želodca, saj otrok jé zaradi igrice, zaradi interesa. Kjer pa je interes, tu je zastoj rasti klice Ljubezni, ki jo ima vsak otrok.
nazaj
Močno vzgojno sredstvo, ki ga je vzdrževal avtoritarni sistem, še posebno v vojnem času, je bilo POZITIVNO POGOJEVANJE, nagrajevanje. V času tradicionalne družine, v miroljubnih pogojih, je bilo pozitivno pogojevanje zasenčeno, postavljala so se neka nova pravila, ki jih je bilo treba spoštovati, zlepa ali zgrda. V redkih, predvsem bogatih družinah se je včasih uporabljal ta vzgojni model predvsem pri najstarejšem, razvajenem prvorojencu.
Skratka, pozitivno pogojevanje je tradicionalnim družinam neznano. Mama nikoli ne bi rekla svojemu otroku: »Če obereš nekaj vrst koruze, boš dobil nove čevlje.« Otroci so brezpogojno opravljali naloge, ki so jim jih določili starši, ne da bi za to pričakovali nagrado, ne da bi se med njih in delo vrinil materialni interes. Zato je tradicionalni človek gojil več ljubezni do dela in bil manj pohlepen.
Ko je družina vstopila v tranzicijo vzgoje, ko so ji ponudili pozitivno pogojevanje namesto realne kazni, ni prepoznala, da je pozitivno pogojevanje enako fizičnemu kaznovanju in da je tudi poznano tako dolgo kot fizična kazen.
Vzgojni model kupovanja otroka je daleč bolj škodljiv od modela realne prisile. Na žalost se o takšnem pogojevanju danes govori kot o nečem pozitivnem in naprednem, ker je danes ta vzgojni model družbeno priznan, hvaljen in »pozitiven«. Zato ker je avtoritarna zavest zasnovana na frontah, na delitvah, ki zmeraj dajejo prednost enemu v primerjavi z drugim, je povsem razumljivo, da se je svet danes opredelil za kritiko prisile, kritiko negativnega pogojevanja in dovoljuje kvečjemu blago prisilo ter uveljavljanje pozitivnega pogojevanja. Zdaj je jasno, da gre pri tem za mehko prisilo. Vse, kar prihaja od zunaj, vse, kar menja prvinsko naravo človeka, vse, s čimer se človeka dresira zaradi različnih interesov, vse to je prisila in vse to je avtoritarno.
Moderna pedagogika kritizira in omalovažuje tiste starše, ki pri vzgajanju otrok uporabljajo realno prisilo in verbalno nasilje nad otroki, takšni starši pa se zaradi teh kritik čutijo v podrejenem položaju v primerjavi z »dobrimi« starši, ki pri vzgoji svojih otrok uporabljajo model pozitivnega pogojevanja. Prisila je neprijetna in naporna za otroka, toda za otrokovo prihodnost je realna prisila vendarle boljša od pogojevanja pod pogojem, da se ne kombinira z mehko prisilo. Seveda pa to danes ne obstaja, ker ne obstaja več tradicionalna družina, ker ne obstaja več dom brez televizijskega ekrana.
Otrok, ki so ga v zgodnji mladosti v tradicionalni družini vzgajali z udarci in verbalno prisilo, se je naučil prepoznavati sovražnike in si izoblikovati ustrezen obrambni sistem, poleg tega je imel tak otrok tudi več možnosti, da je prepoznal pravega prijatelja in je na ta način osvojil pozitiven model obnašanja. Takšni primeri so sicer redki, vendar niso povsem izključeni.
Tisti starši, ki uporabljajo model pozitivnega pogojevanja, so v nadrejenem položaju v razmerju do staršev, ki pri vzgoji otrok uporabljajo prisilo. Pravzaprav jim ni mogoče ničesar očitati, saj skrbijo za svoje otroke, si prizadevajo, da bi jim privoščili »najboljše«, ne kregajo jih, pogosto poudarjajo, da se žrtvujejo za to, da bi njihovim otrokom bilo čim bolje in jih ne kaznujejo s palico ali žaljivkami. V takšnih primerih tudi otroci nimajo razlogov, da bi podvomili v to, da so jim starši resnični »prijatelji«, še zlasti če se primerjajo s svojimi vrstniki, ki jih starši vzgajajo z realno prisilo. Pogosti so tudi primeri, ko starši pri enem od otrok uporabljajo negativno, pri drugem otroku pa pozitivno pogojevanje. Kakorkoli že, družina je poligon, na katerem starši in otroci trenirajo prihodnje odnose v družbi. Podrejeni in nadrejeni otrok v družini pomenita tako rekoč pogoj za obstoj drug drugemu in obenem priložnost, da se čim bolje izurita za tisti model obnašanja, ki ga bosta uporabljala v družbi.
ZAKAJ JE MODEL POGOJEVANJA TAKO POGUBEN ZA DUHOVNO RAST OTROKA?
Če želimo svojemu otroku omogočiti zdravo in pozitivno rast, moramo ustvariti človeške pogoje za njegovo spoznavanje vseh prvinskih nagonov. V prvinski obliki so vsi nagoni zdravi in harmonični. Na žalost avtoritarni vzgojni modeli, še posebej mehki, zavirajo notranjo rast otroka, rušijo njegovo harmonijo, izkrivljajo prvinska čustva in otroka popolnoma oddvojijo od njegovega izvornega bistva.
Načelo pogojevanja je zelo enostavno in starši ga dobro poznajo, če so v mladosti tudi sami doživljali pogojevanje ali pa so tak pristop osvojili kasneje kljub močni tradicionalni zavesti. Takoj po otrokovem rojstvu starši začenjajo uporabljati dele modela pozitivnega pogojevanja. Zato da bi starši dosegli, da otrok pojé vse, kar so si zamislili, otroka ne bodo pretepali, ker je to pač primitivno, ampak bodo pozitivno pogojevali: če bo pojedel to, kar mu ponujajo, bo za nagrado dobil določeno stvar, prav tako bo nagrajen, če bo storil kaj drugega, kar starši od njega zahtevajo. Če tak pristop analiziramo, se nam zdi, da je tisto, kar mora otrok storiti, v resnici enostavno in ni veliko vredno, medtem ko je tisto, kar v zameno otroku ponujajo, vredno veliko več. Namesto da bi otrok delal iz ljubezni, dela iz interesa. Kjer je interes, ni ljubezni. Se pravi: starši so prvi v verigi, ki so nezavedno osvojili ta »sladki« model in s tem prvi, ki so zaustavili razvoj klice Ljubezni, ki jo vsak otrok z rojstvom prinese na svet. Tu so korenine oblikovanja PОHLЕPA, zla, ki se je razširilo po vsem svetu. Največja dragocenost, ki jo je otrok dal v zameno za sorazmerno malo vredno stvar (igračka, obljuba, nagrada), je bila v tem, da se je odrekel svojim prvinskim nagonom in potrebam, samemu sebi, svojemu telesu in duhu, svojim staršem. Ko sodobna mama reče svojemu otroku: »Če poješ špinačo in zrezek, ti bom dovolila, da pol ure igraš igrice, v katerih se strelja,« ona ne razume, da je pripeljala otroka do prve odtujitve od dela, od samega sebe, od njegovega želodca, saj otrok jé zaradi igrice, zaradi interesa. Kjer pa je interes, tu je zastoj rasti klice Ljubezni, ki jo ima vsak otrok.
nazaj
