Z Ustvarjalno vzgojo sem se prvič srečala, ko sem spoznala Andrejo, njenega moža Robija in njuna dva božanska otroka.  Drugače sem ekonomistka po izobrazbi in nimam nekega strokovnega znanja o delu z otroci, ker pa me že od kar pomnim veseli druženje s temi čarobnimi bitjeci imam zato dolgoletne praktične izkušnje z delom z njimi – npr sodelovala sem pri mnogih ustvarjalnih delavnicah za otroke pri različnih organizacijah, varstvo otrok ipd. A kljub vsem tem izkušnjam imam občutek, da sem na konstruktivnejši, koristnejši in še bolj plemenit način začela delati z njim šele takrat, od kar uporabljam samo kanček ustvarjalne vzgoje. Ko sem kmalu postala njuna varuška in se na ta način iz prve roke začela učiti najprej praktični del ustvarjalne vzgoje, t.j. kako se takšna vzgoja uporablja konkretno med igro, delom, pogovorom in ustvarjanjem z njima, sem kmalu za tem začela brati še knjigo. Knjiga mi je bila res krasna za brati,  veliko izkušenj in napotkov iz nje z veseljem preizkusim še med druženjem z otroci pri varstvu teh otrok in tako vidim še v praksi kako to dejansko deluje. Ustvarjalno vzgojo sedaj vidim kot en velik in nujno potreben proces za starše in otroke. Šele ko jo uporabljam lahko vidim kaj dejansko prinaša otroku in meni kot varuški, in staršem ali babici, dedku, vzgojiteljem v vrtcu oz vsem, ki so v stiku z otroci na takšen ali drugačen način pa tudi če samo za zelo kratek čas v nekem dnevu, npr krajša komunikacija ob srečanju na ulici ipd. Dogaja se mi namreč to, da sedaj, ko vem kaj je ustrahovanje otrok, pogojevanje, nagrajevanje itn, sedaj zelo hitro opazim takšna negativna vedenja staršev že na ulici, v trgovini, knjižnici, na različnih krajih in si rečem aha...ne ne, to pa ni ok in razmislim za kateri od petih modelov nekoristne in otroku škodljive vzgoje gre. Ali gre za pogojevanje, za kazen, ali za ali pretirano zaščitništvo, za verbalizem ali pa gre za nagrajevanje otroka s strani odraslega in nato se mi zdi zelo v redu, o sem prebrala, da se takrat vprašamo kako bi bilo prav ravnati v teh primerih. Proces ustvarjalne vzgoje se mi zdi tak, da ko enkrat začnemo uporabljat takšen način vzgoje, se lahko nikoli ne konča, da je pač tak da se lahko samo nadaljuje in prinaša rezultate in povratne informacije iz posameznikovih izkušenj in samega vedenja otrok. Imam izkušnje z različnimi otroci, z različnimi navadami, potrebami, karakterji in iz različnih družin kjer vladajo različne vrednote in zato različni načini vzgoje. Hočem reči, da delam tudi z otroci, ki šele zdaj vidim, da jim starši in odrasli in tudi jaz lahko v komunikaciji z njimi ali že samo s svojim vedenjem delamo veliko škodo, kadar se ne vedemo pravilno z njimi. To pa se lahko kaže pri otrocih npr. v pretirani užaljenosti, v pretirani sramežljivosti, v nizkem socializiranem vedenju za njihovo starost ipd.... In ravno pri njih mi je še v večji izziv uporabljat metodo ustvarjalne vzgoje, ker vidim kako lahko iz otroka že tudi v tem kratkem času kljub njihovi siceršnji dostikrat negativni vzgoji in nekaterim negativnim vrednotam v družini, se lahko kljub temu a z ustvarjalnim druženjem in uporabo ustvarjalne vzgoje potegne vseeno tistega pravega otroka iz njega, polnega radosti, ljubezni, veselja in igrivosti.
Sonja Kopinč

nazaj