Dogodki, stopnjevanje nasilja mladih v številnih mestih Velike Britanije, ki so letos poleti šokirali svet za mene niso bili presenečenje. Sprašujete se zakaj? Zako, ker vem, kakšne posledice lahko pričakuje družba, pa naj bo razvita ali nerzavita, če je družinam podtaknila »mehko« vzgojo. V razvitem svetu ne obstaja družina, ki pri vzgoji otrok ne uporablja kazni, nagrade, pretiranega zaščitništva, verbalizma, ob dejstvu, da je fizična kazen z zakonom prepovedana in da so postali otroci gospodarji staršev in vzgojiteljev. Kot posledico »mehke« vzgoje dobimo pohlepnega, agresivnega, nevzgojenega, lenega, neozaveščenega, zavidnega otroka, otroka brez občutkov, ki je odtujen od sebe, družine in družbe. Mehka mladina, odtujena od družine ima najboljšega vzgojitelja v obliki elektronskih medijev, s katerih konzumirajo najbolj negativne vsebine, jih posnemajo in jih živijo v realnosti. Napetost narašča, zato se mora tudi sprostiti. Povod ni pomemben, pomembno je najti mesto, kjer je NESILJE dovoljeno. Na nogometnih tekmah, na ulici, v šoli, v učilnici, v družini, na zabavi … nasilje vedno najde pot.
Razviti svet je naredil red na nogometnih tekmah s tem, ko je uvedel strogo kazensko politiko in kamere. S tem so prepričani, da so huligane spravili pod kontrolo. Kljub vsemu so ti močni fanje in dekleta svojo napetost sprostili avgusta 2011 na ulicah Velike Britanije, in so pred seboj rušili vse, kar je oviralo njihovo pot.
Sprašujejo se Angleži, kako je Amerika rešila svoje huligane v Bronxu. S pomočjo vojske bodo okrepili policijsko varstvo, z uporabo gumijastih metkov, z vodnimi topovi, z zapori, s kaznovanjem, z odvzemom socialne pomoči, z metanjem iz socialnih stanovaj, s kontrolo elektronske pošte in telefonskih razgovorov in mnogo drugega. »Umirili« bodo nasilneže, potem pa bo nekega dne izbruhilo še močnejše nasilje tam, kjer se ga najmanj pričakuje (v obliki masovnega ubijanja nedolžnih ljudi, terorizma, pošastnih zločinov). Ko močna in silna oblast povsod postavi neprebojne, močne barikade, preostane nesrečnim mehkim otrokom le beg k bolezni, bolezni od odvisnosti, k depresiji in k samomoru. Vsaka država ima svoje nove, »mehke« generacije. Nasilje bo raslo vse dokler sodobna družina ne ukine kazni in nagrade, vsake oblike pogojevanja v odnosih, najprej v družini, vrtcu in šoli. Kvalitetne spremembe zavesti bodo počasi menjale družbeno zavest. Spremembe so neizogibne, če želimo ostati na tem planetu.
Nekaj več kot mesec dni pred omenjenim dogodkom, ko je mladina postala strah in trepet za policijo, stanovalce in vlado Velike Britanije, sem na spletni strani našla tekst, s pomočjo katerega sem ugotovila, da so stvari v razvitem svetu prestopile mejo in da se bo nasilje kmalu pojavilo, samo še nisem vedela kje in kdaj.
Citat:
V VELIKI BRITANIJI JE VSE VEČ KRIMINALCEV OTROK MLAJŠIH OD 10 LET
»V Britaniji vsako leto oprostijo 3000 povzročiteljev krivičnih dejanj, kamor spadajo tudi težka dejanja, kot so posilstva, ugrabitve, kraja in vlomi samo zato, ker so povzročitelji mlajši od 10 let, kar je v tej državi spodnja starostna meja za obsoditev prestopnikov.
Najpogostejše dejanje tako mladih otrok je vandalizem, za katerega obsojajo tudi triletnike. Tu sta tudi dva osemletnika, ki sta obtožena posilstva in petčlanska »banda« šestletnikov, obtoženih za spolni napad, fizični napad in vandalizem«.
D.Milojković, Krstarica, novice, 27.junij 2011, 09:53
Tudi nasilje se zgodi. V fazi umirjanja se pojavijo številni analitiki, ki trdijo, da je govora o socilani stiski, neenakopravnosti v izobrazbi, vpliv facebook revolucije na vzhodu, upora, ki so ga organizirale kriminalne združbe, posledica neuspelega multikulturalizma in tako naprej …
Socialna stiska? Odkod potem hčerka milijarderja, ki živi v hiši vredni milijon funtov s teniškim igriščem in bazenom? Prijeli so jo pri kraji elektronskih naprav v vrednosti 5000 funtov. Med napravami so našli mikrovalovno pečico in mobilni telefon … Uboga deklica. Niti ves očkov denar, niti vse Toshibe, niti najdražje šole tega sveta ne morejo zadušiti njene lakote po Ljubezni. S pohlepom gasi nepogašljivo žejo. Sirota niti ne vidi, v čem je njena kršitev (popolnoma odtujena od sebe in družbe) in ne prizna krivde niti v eni točki obtožnice. Samo njena duša ve, kdo je kriv.
Nerešen problem multikulturalizma? Ko bodo prešteli ujete, bodo videli, da so v nasilju sodelovali mladi različnih kultur, največ med njimi pa bo rojenih Angležev.
Neenakopravnost izobraževanja? Mehkim otrokom je tako ali tako vseeno za šolo, ampak od kje tudi »elita« Britanije z ramo ob rami med nasilneži, med njimi tudi Stephen Hoyl (19 let), mladi glazbenik, štipendist fonda »Jobseeker's«. Ubogi otrok, ni našel drugega načina, da bi prišel do violine.
Tik poleg njega prelepa baletka, prijeta v trenutku, ko je ukradla dva televizorja, ki staneta 190000 funtov. Ta sedemnajstletnica je od nekdaj sanjala, da bo učiteljica. Težko državi s takšnimi profesorji, katerim je dovolj iskrica nasilja, da se vzpodbudijo pozivi, iz katerih gleda pohlep, agresija, odtujenost od sebe in družbe.
Vpliv facebook revolucije? Mogoče, ker imajo mehke generacije posnemovalni um. Še posebej, če je vse kar posnemajo povezano s sproščanjem napetosti, bodo z veseljem posnemali prav to, vendar s popolnoma drugimi motivi.
Organizirale so jih resne kriminalne skupine? Zelo malo verjetno, ker gre za neobrazložljivo veliko število mladoletnih. Rekla sem vam, da je bilo najmlajšemu samo 11 let.
Obrni, zavrti, vendar niti eno pojasnilo ne pije vode. Analitiki gredo tako daleč, da verjamejo, da je oblast sama organizirala kaos, da bi lahko okrepila kontrolo in bi tako z odobrenjem krajanov veliki brat popolnoma zavladal. Tudi če je tako, bodo to igro plačali na koncu poti, česar se vsaka oblast zaveda. Nasilje se bo prej ali slej pojavilo.
Naj bo moj pogled na problem nasilja med mladimi naivno-romantičen. Tudi če je tako, se ga splača slišati, še posebej zato, ker moj pogled nudi tudi rešitev. Danes, v obdobju, ki kipi po resničnih spremembah ni prostora za napuh. Vsako mišljenje, vsak predlog, ki lahko zmanjša nasilje je potrebno vzeti resno, razmisliti zaradi naših otrok, naših družin, naše družbe. Zakaj? Mi nasilje mladih že doživljamo v šoli, na ulici, v družini. Ne smemo pozabiti, da mehke generacije rastejo, da se napetost stopnjuje in lahko v določenem trenutku masovno izbruhne, ker jih bo mogoče navdihnil upor nekih »mehkih« mladincev v neki državi. Kje začeti? Od mladih in tistih pred poroko, mladih družin, ki že imajo otroke in bodo hitro in z lahkoto s pomočjo ustvarjalne vzgoje preusmerili svoje potomce na pot Ljubezni in Dobrote. Kdaj začeti? Takoj!! Čas hitro beži.
Vsak primer nekaj šteje, tako tudi primer Nikoline družine, ki je osvojila znanje ustvarjalne vzgoje, vzgoje brez kazni in nagrade, vzgoje brez dresure.
VSE SE ZAČNE TAKO PREPROSTO
Začne se preprosto, že v rani mladosti. S pomočjo kazni in nagrade mislimo, da svojemu otroku uspešno postavljamo meje, potem pa smo v nekem trenutku soočeni s številnimi negativnimi posledicami, katerih ne znamo rešiti ali pa jih rešujemo delno, posamezno, neučinkovito.
Številne sodobne mame (redko so pri mehki vzgoji udeleženi očetje), že od otrokovega drugega leta dalje povzročajo kaos v celotni družini. Otrok, dojenček v ležalniku leži pred pisanimi televizijskimi slikami, pri letu in pol, ko komaj drži žličko že spretno pritiska na računalniško miško in daljinski upravljalec, medtem ko ga ekran zasipa z reklamami, z agresivnimi igricami, ki ga poneumljajo, risankami, z nasiljem vseh oblik, še posebej pa s seksualnim nasiljem. V otroški sobi morate brskati pol ure, da bi našli svojega otroka. Glavna funkcija igračk pa je v glavnem podaljševanje virtualnega nasilja. Strah se je vselil v otroška srca in duše in se nepretrgoma nadaljuje tudi takrat, ko otrok spi. Vsaka risanka ima svoje junake, katere pohlepni proizvajalci spremenijo v lutko, katero spremljajo na primer obleke, kostumi, meči … (vse to se je nedolžno začelo z Barbiko in se potem preneslo na like, med katerimi je nešteto pošasti). Takšni pa vaših otrok tudi za trenutek ne izpustijo. Spremljajo jih dan in noč, se vtihotapijo v njihove nočne more, potem pa mlade mame spijo s svojimi otroci, da bi jih zaščitile pred nočnimi morami. Ne zavedajo pa se, da so one glavni krivec za nočno moro, za hiperaktivnost, pohlep, agresijo in neposlušnost otroka.
Pravzaprav niso krive, ampak so žrtve petih mehkih vzgojnih modelov, ki so jih nekritično sprejele in na njih utemeljile vzgajanje svojega nesrečnega otroka. Posledice so pod pričakovanji staršev, čeprav je velika večina sodobnih staršev želela, da bi bili rezultati vzgajanja pohvalni. Vendar so me po komaj dveh letih uporabe mehkih vzgojnih modelov že klicale nesrečne mame in obupano prosile za pomoč pri vzgoji komaj dveletnih otrok: “Gospa, pomagajte, nimam več kotrole nad dvoletnikom“.
MALO JE KORAKOV OD ANGELA DO POKEMONA IN OBRATNO
Pred kratkim me je poklicala Nikolova mama. Potožila je, da ne obvladuje situacije, čeprav njena mala pošast »pokemonček« Nikola še ni prosljavljal svojega drugega rojstnega dne. Skupaj z njim me je pričakala na vratih. Spominjal me je na pomanjšanega odraslega. Oblečen je v oblačila znanih blagovnih znamk, na obrazu zaigran nasmeh. Prijazno me je pozdravil, s ponosom pokazal svojo sobo, polno otroških igračk, in mi predstavil svojo pamet pri upravljanju daljinca in miške. Nekoliko je bil zaprepaden, ko nisem nič hvalila, ampak glasno komenitrala, da se mora 70% igračko pospraviti v vrečke in odnesti na podstreho.
Otroku bomo dali dve igrački dnevno, dve ali tri slikanice in žogo in jih potem vsak teden menjali z novimi igračkami in slikanicami, ki jih bomo kupili na podstrehi. Ni mogel verjeti, da bodo morali iz sobe televizija, računalnik, play station in da bodo starši prevzeli kontrolo nad daljincem in računalniško miško.
Pazljivo je poslušal, kakšen red bodo uvedli pri jedi. Nič več tekanja za njim, nič več prošenj, nobenih izmikanj in prenosni računalnik z risankami se mora umakniti z jedilne mize, medtem ko bo Nikola jedel (a to je bila specialiteta hiše). Ni še postal agresiven - molčal je in potrpežljivo čakal, kdaj se bo mama kot advokat postavila v njegov bran in zagovarjala njegove bolne privilegije, tako kot se je vedno glasno sprla z očetom. Pogovor smo nadaljevali za mizo.
Medtem ko se je igral, je slišal moj sledeči nasvet staršem: »Dragi starši, če imate resen namen, da boste začeli otroka ustvarjalno vzgajati, tako da bo Nikola zrastel v zdravega, sijajnega človeka, mora spati v svoji postelji. Mamina in očetova postelja je za mamo in očeta. Oče ne sme spati na kavču v jedilnici. Posebno vas opozarjam, da morate prenehati s tem, da ga vozite po mestu zato, da bi ga uspavali. To ni vaš originalni izum, saj mnogo staršev to počne. To je samo se ena izmed »specialitet« pozitivnega pogojevanja, a pogojevanja v ustvarjalni vzgoji ni.
Komaj sem dobro povedala ta stavek, se je naš uglajeni »pokemon« namrščil, odločno vstal in prišel k meni, me udaril v golenico ter ukazovalno rekel: »Izgini domov! Mama, spodi to žensko!« Nič več nisem bila babica Milica, tudi dobra teta ne, prav tako pa tudi Nikola ni bil več nežni fantič. Iz njega so se oglasili jezni junaki risank.
Mama je zaprepadeno rekla: »Kaj bo, ko bo Nikola star petnajst let?« To je bil začetek konca mehkega vzgajanja v tej družini. Popolnoma odločena me je zaprosila, da naj ji dam natančna navodila za nadaljnje delo. Obljubila je, da bo svojo družinsko ladjo, ki je zašla v napačno smer, obrnila, saj je sama kriva, da se je to zgodilo. Priznala je, da ji je mož dal iste nasvete, ki jih je slišala od mene, in da sta se vse dni prepirala zaradi vzgoje otroka. Moža je odrivala od sebe, izgnala ga je iz svoje postelje, takoj ko se je vrnila iz porodnišnice, zahtevala od njega, da se neprestano ukvarja z otrokom, in ga napadla, če je opazila, da bere časopis na kavču, otrok pa se poleg kavča sam igra. Prepričana je bila, da se malček niti za trenutek ne sme sam igrati, prepričana je bila, da bo umrl od lakote, če ne bo pojedel celega obroka, čeprav se je prej najedel piškotov in napil sokov.
Skrušeno mi je povedala, da je njen zakon tik pred razpadom, saj mož vsak večer odhaja v kavarne, verjetno ima drugo žensko, ona pa vsak večer v solzah premišljuje, kako je vse drugače, kot si je zamišljala takrat, ko je v beli poročni obleki možu obljubila ljubezen. Mislila je, da bo s poroko ljubezen postala večna, sedaj pa ima namesto ljubezni VOJNO.
Medtem ko je v solzah pripovedovala žalostno resnico, jo je mož gledal s trpečim nasmehom, pod katerim se je še vedno nejasno videla ljubezen, ki še ni presahnila. Vse skupaj se je zgodilo v treh urah. Kdaj se bodo odpravile napačne navade in uvedla nova pravila, kako dolgo bo trajalo pospravljanje orožja in kako bo Ljubezen spet zakrožila med njimi, ni pomembno. Pomembno je, da novih meja in pravil ne bodo uvajali s pomočjo kazni in nagrade. To pa velja za vse odnose. Samo z mirom in nežnostjo, ki ju spremlja trdna odločnost se pride do POSLUŠNOSTI.
Po nekaj mesecih sem jih objete srečala na sprehodu. Nikola je veselo tekal okoli njiju. Obstala sta, počakal je tudi Nikola. Pogledal me je naravnost v oči, jasno me je spoznal in kot angel rekel: »Babi Milica, ti si moja dobra vila, ti si moja Ljubezen!«
Malo smo poklepetali, vendar se nista nič več pritoževala in tudi nasvetov nista več iskala. Starši niso več uporabljali petih mehkih vzgojnih modelov in so tako vedeli, kaj morajo delati vsak trenutek sinovega odraščanja. Samo Nikola ne ve, da ni babica Milica njegova Ljubezen, ker sem samo pomagala, da smo vrgli smeti iz njegovega življenja, iz njegovega uma, da smo harmonizirali čustva, da je med mamo in očetom stekla reka Ljubezni, in tedaj klice Ljubezni in Dobrote zrastejo, spremlja pa jih gejzir Radosti.
Radostni so in Zadovoljni tudi takrat, ko se jezijo na Nikolo, kadar se jezijo na prijatelje, ki nočejo sprejeti ustvarjalne vzgoje, ko so zaskrbljeni, ker Nikola težko sprejema nova pravila, in kadar so žalostni, ker ne gre vse tako lahko, in kadar so v strahu, da se slučajno ne bodo spet vrnili k mehkim vzgojnim modelom. Jezni so, zaskrbljeni, žalostni, prestrašeni, ampak vedno v Ljubezni in Zadovoljstvu, ker je vse to del duhovne rasti, del ustvarjalne Ljubezni.
Bodite prepričani, da Nikola nikoli več ne bo zaplaval v reko nasilja, tudi če se bo nekega dne znašel v samem epicentru nasilja, kakršno je bilo avgusta 2011 v srcu ene najbolj demokratičnih in ekonomsko najbolj razvitih držav bogatega sveta, v malem »mehkem« srcu VELIKE BRITANIJE.
Razviti svet je naredil red na nogometnih tekmah s tem, ko je uvedel strogo kazensko politiko in kamere. S tem so prepričani, da so huligane spravili pod kontrolo. Kljub vsemu so ti močni fanje in dekleta svojo napetost sprostili avgusta 2011 na ulicah Velike Britanije, in so pred seboj rušili vse, kar je oviralo njihovo pot.
Sprašujejo se Angleži, kako je Amerika rešila svoje huligane v Bronxu. S pomočjo vojske bodo okrepili policijsko varstvo, z uporabo gumijastih metkov, z vodnimi topovi, z zapori, s kaznovanjem, z odvzemom socialne pomoči, z metanjem iz socialnih stanovaj, s kontrolo elektronske pošte in telefonskih razgovorov in mnogo drugega. »Umirili« bodo nasilneže, potem pa bo nekega dne izbruhilo še močnejše nasilje tam, kjer se ga najmanj pričakuje (v obliki masovnega ubijanja nedolžnih ljudi, terorizma, pošastnih zločinov). Ko močna in silna oblast povsod postavi neprebojne, močne barikade, preostane nesrečnim mehkim otrokom le beg k bolezni, bolezni od odvisnosti, k depresiji in k samomoru. Vsaka država ima svoje nove, »mehke« generacije. Nasilje bo raslo vse dokler sodobna družina ne ukine kazni in nagrade, vsake oblike pogojevanja v odnosih, najprej v družini, vrtcu in šoli. Kvalitetne spremembe zavesti bodo počasi menjale družbeno zavest. Spremembe so neizogibne, če želimo ostati na tem planetu.
Nekaj več kot mesec dni pred omenjenim dogodkom, ko je mladina postala strah in trepet za policijo, stanovalce in vlado Velike Britanije, sem na spletni strani našla tekst, s pomočjo katerega sem ugotovila, da so stvari v razvitem svetu prestopile mejo in da se bo nasilje kmalu pojavilo, samo še nisem vedela kje in kdaj.
Citat:
V VELIKI BRITANIJI JE VSE VEČ KRIMINALCEV OTROK MLAJŠIH OD 10 LET
»V Britaniji vsako leto oprostijo 3000 povzročiteljev krivičnih dejanj, kamor spadajo tudi težka dejanja, kot so posilstva, ugrabitve, kraja in vlomi samo zato, ker so povzročitelji mlajši od 10 let, kar je v tej državi spodnja starostna meja za obsoditev prestopnikov.
Najpogostejše dejanje tako mladih otrok je vandalizem, za katerega obsojajo tudi triletnike. Tu sta tudi dva osemletnika, ki sta obtožena posilstva in petčlanska »banda« šestletnikov, obtoženih za spolni napad, fizični napad in vandalizem«.
D.Milojković, Krstarica, novice, 27.junij 2011, 09:53
Tudi nasilje se zgodi. V fazi umirjanja se pojavijo številni analitiki, ki trdijo, da je govora o socilani stiski, neenakopravnosti v izobrazbi, vpliv facebook revolucije na vzhodu, upora, ki so ga organizirale kriminalne združbe, posledica neuspelega multikulturalizma in tako naprej …
Socialna stiska? Odkod potem hčerka milijarderja, ki živi v hiši vredni milijon funtov s teniškim igriščem in bazenom? Prijeli so jo pri kraji elektronskih naprav v vrednosti 5000 funtov. Med napravami so našli mikrovalovno pečico in mobilni telefon … Uboga deklica. Niti ves očkov denar, niti vse Toshibe, niti najdražje šole tega sveta ne morejo zadušiti njene lakote po Ljubezni. S pohlepom gasi nepogašljivo žejo. Sirota niti ne vidi, v čem je njena kršitev (popolnoma odtujena od sebe in družbe) in ne prizna krivde niti v eni točki obtožnice. Samo njena duša ve, kdo je kriv.
Nerešen problem multikulturalizma? Ko bodo prešteli ujete, bodo videli, da so v nasilju sodelovali mladi različnih kultur, največ med njimi pa bo rojenih Angležev.
Neenakopravnost izobraževanja? Mehkim otrokom je tako ali tako vseeno za šolo, ampak od kje tudi »elita« Britanije z ramo ob rami med nasilneži, med njimi tudi Stephen Hoyl (19 let), mladi glazbenik, štipendist fonda »Jobseeker's«. Ubogi otrok, ni našel drugega načina, da bi prišel do violine.
Tik poleg njega prelepa baletka, prijeta v trenutku, ko je ukradla dva televizorja, ki staneta 190000 funtov. Ta sedemnajstletnica je od nekdaj sanjala, da bo učiteljica. Težko državi s takšnimi profesorji, katerim je dovolj iskrica nasilja, da se vzpodbudijo pozivi, iz katerih gleda pohlep, agresija, odtujenost od sebe in družbe.
Vpliv facebook revolucije? Mogoče, ker imajo mehke generacije posnemovalni um. Še posebej, če je vse kar posnemajo povezano s sproščanjem napetosti, bodo z veseljem posnemali prav to, vendar s popolnoma drugimi motivi.
Organizirale so jih resne kriminalne skupine? Zelo malo verjetno, ker gre za neobrazložljivo veliko število mladoletnih. Rekla sem vam, da je bilo najmlajšemu samo 11 let.
Obrni, zavrti, vendar niti eno pojasnilo ne pije vode. Analitiki gredo tako daleč, da verjamejo, da je oblast sama organizirala kaos, da bi lahko okrepila kontrolo in bi tako z odobrenjem krajanov veliki brat popolnoma zavladal. Tudi če je tako, bodo to igro plačali na koncu poti, česar se vsaka oblast zaveda. Nasilje se bo prej ali slej pojavilo.
Naj bo moj pogled na problem nasilja med mladimi naivno-romantičen. Tudi če je tako, se ga splača slišati, še posebej zato, ker moj pogled nudi tudi rešitev. Danes, v obdobju, ki kipi po resničnih spremembah ni prostora za napuh. Vsako mišljenje, vsak predlog, ki lahko zmanjša nasilje je potrebno vzeti resno, razmisliti zaradi naših otrok, naših družin, naše družbe. Zakaj? Mi nasilje mladih že doživljamo v šoli, na ulici, v družini. Ne smemo pozabiti, da mehke generacije rastejo, da se napetost stopnjuje in lahko v določenem trenutku masovno izbruhne, ker jih bo mogoče navdihnil upor nekih »mehkih« mladincev v neki državi. Kje začeti? Od mladih in tistih pred poroko, mladih družin, ki že imajo otroke in bodo hitro in z lahkoto s pomočjo ustvarjalne vzgoje preusmerili svoje potomce na pot Ljubezni in Dobrote. Kdaj začeti? Takoj!! Čas hitro beži.
Vsak primer nekaj šteje, tako tudi primer Nikoline družine, ki je osvojila znanje ustvarjalne vzgoje, vzgoje brez kazni in nagrade, vzgoje brez dresure.
VSE SE ZAČNE TAKO PREPROSTO
Začne se preprosto, že v rani mladosti. S pomočjo kazni in nagrade mislimo, da svojemu otroku uspešno postavljamo meje, potem pa smo v nekem trenutku soočeni s številnimi negativnimi posledicami, katerih ne znamo rešiti ali pa jih rešujemo delno, posamezno, neučinkovito.
Številne sodobne mame (redko so pri mehki vzgoji udeleženi očetje), že od otrokovega drugega leta dalje povzročajo kaos v celotni družini. Otrok, dojenček v ležalniku leži pred pisanimi televizijskimi slikami, pri letu in pol, ko komaj drži žličko že spretno pritiska na računalniško miško in daljinski upravljalec, medtem ko ga ekran zasipa z reklamami, z agresivnimi igricami, ki ga poneumljajo, risankami, z nasiljem vseh oblik, še posebej pa s seksualnim nasiljem. V otroški sobi morate brskati pol ure, da bi našli svojega otroka. Glavna funkcija igračk pa je v glavnem podaljševanje virtualnega nasilja. Strah se je vselil v otroška srca in duše in se nepretrgoma nadaljuje tudi takrat, ko otrok spi. Vsaka risanka ima svoje junake, katere pohlepni proizvajalci spremenijo v lutko, katero spremljajo na primer obleke, kostumi, meči … (vse to se je nedolžno začelo z Barbiko in se potem preneslo na like, med katerimi je nešteto pošasti). Takšni pa vaših otrok tudi za trenutek ne izpustijo. Spremljajo jih dan in noč, se vtihotapijo v njihove nočne more, potem pa mlade mame spijo s svojimi otroci, da bi jih zaščitile pred nočnimi morami. Ne zavedajo pa se, da so one glavni krivec za nočno moro, za hiperaktivnost, pohlep, agresijo in neposlušnost otroka.
Pravzaprav niso krive, ampak so žrtve petih mehkih vzgojnih modelov, ki so jih nekritično sprejele in na njih utemeljile vzgajanje svojega nesrečnega otroka. Posledice so pod pričakovanji staršev, čeprav je velika večina sodobnih staršev želela, da bi bili rezultati vzgajanja pohvalni. Vendar so me po komaj dveh letih uporabe mehkih vzgojnih modelov že klicale nesrečne mame in obupano prosile za pomoč pri vzgoji komaj dveletnih otrok: “Gospa, pomagajte, nimam več kotrole nad dvoletnikom“.
MALO JE KORAKOV OD ANGELA DO POKEMONA IN OBRATNO
Pred kratkim me je poklicala Nikolova mama. Potožila je, da ne obvladuje situacije, čeprav njena mala pošast »pokemonček« Nikola še ni prosljavljal svojega drugega rojstnega dne. Skupaj z njim me je pričakala na vratih. Spominjal me je na pomanjšanega odraslega. Oblečen je v oblačila znanih blagovnih znamk, na obrazu zaigran nasmeh. Prijazno me je pozdravil, s ponosom pokazal svojo sobo, polno otroških igračk, in mi predstavil svojo pamet pri upravljanju daljinca in miške. Nekoliko je bil zaprepaden, ko nisem nič hvalila, ampak glasno komenitrala, da se mora 70% igračko pospraviti v vrečke in odnesti na podstreho.
Otroku bomo dali dve igrački dnevno, dve ali tri slikanice in žogo in jih potem vsak teden menjali z novimi igračkami in slikanicami, ki jih bomo kupili na podstrehi. Ni mogel verjeti, da bodo morali iz sobe televizija, računalnik, play station in da bodo starši prevzeli kontrolo nad daljincem in računalniško miško.
Pazljivo je poslušal, kakšen red bodo uvedli pri jedi. Nič več tekanja za njim, nič več prošenj, nobenih izmikanj in prenosni računalnik z risankami se mora umakniti z jedilne mize, medtem ko bo Nikola jedel (a to je bila specialiteta hiše). Ni še postal agresiven - molčal je in potrpežljivo čakal, kdaj se bo mama kot advokat postavila v njegov bran in zagovarjala njegove bolne privilegije, tako kot se je vedno glasno sprla z očetom. Pogovor smo nadaljevali za mizo.
Medtem ko se je igral, je slišal moj sledeči nasvet staršem: »Dragi starši, če imate resen namen, da boste začeli otroka ustvarjalno vzgajati, tako da bo Nikola zrastel v zdravega, sijajnega človeka, mora spati v svoji postelji. Mamina in očetova postelja je za mamo in očeta. Oče ne sme spati na kavču v jedilnici. Posebno vas opozarjam, da morate prenehati s tem, da ga vozite po mestu zato, da bi ga uspavali. To ni vaš originalni izum, saj mnogo staršev to počne. To je samo se ena izmed »specialitet« pozitivnega pogojevanja, a pogojevanja v ustvarjalni vzgoji ni.
Komaj sem dobro povedala ta stavek, se je naš uglajeni »pokemon« namrščil, odločno vstal in prišel k meni, me udaril v golenico ter ukazovalno rekel: »Izgini domov! Mama, spodi to žensko!« Nič več nisem bila babica Milica, tudi dobra teta ne, prav tako pa tudi Nikola ni bil več nežni fantič. Iz njega so se oglasili jezni junaki risank.
Mama je zaprepadeno rekla: »Kaj bo, ko bo Nikola star petnajst let?« To je bil začetek konca mehkega vzgajanja v tej družini. Popolnoma odločena me je zaprosila, da naj ji dam natančna navodila za nadaljnje delo. Obljubila je, da bo svojo družinsko ladjo, ki je zašla v napačno smer, obrnila, saj je sama kriva, da se je to zgodilo. Priznala je, da ji je mož dal iste nasvete, ki jih je slišala od mene, in da sta se vse dni prepirala zaradi vzgoje otroka. Moža je odrivala od sebe, izgnala ga je iz svoje postelje, takoj ko se je vrnila iz porodnišnice, zahtevala od njega, da se neprestano ukvarja z otrokom, in ga napadla, če je opazila, da bere časopis na kavču, otrok pa se poleg kavča sam igra. Prepričana je bila, da se malček niti za trenutek ne sme sam igrati, prepričana je bila, da bo umrl od lakote, če ne bo pojedel celega obroka, čeprav se je prej najedel piškotov in napil sokov.
Skrušeno mi je povedala, da je njen zakon tik pred razpadom, saj mož vsak večer odhaja v kavarne, verjetno ima drugo žensko, ona pa vsak večer v solzah premišljuje, kako je vse drugače, kot si je zamišljala takrat, ko je v beli poročni obleki možu obljubila ljubezen. Mislila je, da bo s poroko ljubezen postala večna, sedaj pa ima namesto ljubezni VOJNO.
Medtem ko je v solzah pripovedovala žalostno resnico, jo je mož gledal s trpečim nasmehom, pod katerim se je še vedno nejasno videla ljubezen, ki še ni presahnila. Vse skupaj se je zgodilo v treh urah. Kdaj se bodo odpravile napačne navade in uvedla nova pravila, kako dolgo bo trajalo pospravljanje orožja in kako bo Ljubezen spet zakrožila med njimi, ni pomembno. Pomembno je, da novih meja in pravil ne bodo uvajali s pomočjo kazni in nagrade. To pa velja za vse odnose. Samo z mirom in nežnostjo, ki ju spremlja trdna odločnost se pride do POSLUŠNOSTI.
Po nekaj mesecih sem jih objete srečala na sprehodu. Nikola je veselo tekal okoli njiju. Obstala sta, počakal je tudi Nikola. Pogledal me je naravnost v oči, jasno me je spoznal in kot angel rekel: »Babi Milica, ti si moja dobra vila, ti si moja Ljubezen!«
Malo smo poklepetali, vendar se nista nič več pritoževala in tudi nasvetov nista več iskala. Starši niso več uporabljali petih mehkih vzgojnih modelov in so tako vedeli, kaj morajo delati vsak trenutek sinovega odraščanja. Samo Nikola ne ve, da ni babica Milica njegova Ljubezen, ker sem samo pomagala, da smo vrgli smeti iz njegovega življenja, iz njegovega uma, da smo harmonizirali čustva, da je med mamo in očetom stekla reka Ljubezni, in tedaj klice Ljubezni in Dobrote zrastejo, spremlja pa jih gejzir Radosti.
Radostni so in Zadovoljni tudi takrat, ko se jezijo na Nikolo, kadar se jezijo na prijatelje, ki nočejo sprejeti ustvarjalne vzgoje, ko so zaskrbljeni, ker Nikola težko sprejema nova pravila, in kadar so žalostni, ker ne gre vse tako lahko, in kadar so v strahu, da se slučajno ne bodo spet vrnili k mehkim vzgojnim modelom. Jezni so, zaskrbljeni, žalostni, prestrašeni, ampak vedno v Ljubezni in Zadovoljstvu, ker je vse to del duhovne rasti, del ustvarjalne Ljubezni.
Bodite prepričani, da Nikola nikoli več ne bo zaplaval v reko nasilja, tudi če se bo nekega dne znašel v samem epicentru nasilja, kakršno je bilo avgusta 2011 v srcu ene najbolj demokratičnih in ekonomsko najbolj razvitih držav bogatega sveta, v malem »mehkem« srcu VELIKE BRITANIJE.
RSS Feed
