Te dni se po ukazu nekoga dviga ogromen prah in se ustvarja iluzija vsesplošne zaskrbljenosti za naše nesrečne otroke, ki ure in dneve svojo mladost zapravljajo za virtualno druženje na virualnih družbenih omrežjih, kot na primer Facebook, Twitter in ostala obstoječa in bodoča omrežja. Prisotnost naše mladine na teh mrežah dobiva že razmerje ODVISNOSTI, vsi pa vemo, kam odvisnost, kot stanje človeškega uma vodi. Od začetne, zelo internzivne in neutemeljene radosti in elana, do depresije in samomora. Ali kdo resnično išče trajno rešitev, ali pa gre tu samo za interes posameznih skupin, da se tudi iz tega izvleče denar od staršev, ker se njihovi otroci zdravijo od še ene pošasti.
Kje so korenine te pošasti?
Sodobni starši v neznanju pripravljajo svoje otroke za to obliko bolezni. Od najzgodnejšega otroštva jih nekontrolirano posedajo pred Baby kanal, risanke za otroke, agresivne risanke in igrice, ... mobilne iPade in s tem potegnejo njihov um v virtualno odvisnost. Istočasno uporabljajo kazen, nagrado, pretirano zaščitništvo od relanega dela, reda in resnice, ki jo najdemo v dobrih knjigah.
Ko zdrav otrok dopolni 10 let ima nepremagljivo in močno potrebo za radostnim realnim druženjem, radostnim realnim delom in radostnim učenjem.
Radostnega druženja, učenja in dela v relnem življenju ni
Na žalost, radostnega druženja ni, ker so vsi otroci namesto v parkih, na dvoriščih, na ulici, za in okoli hiš v svojih sobah na virtualnih družbenih omrežjih. Tudi najbolj zdrav otrok nima možnosti, v kolikor ne pozna resnice in si želi v virualni objem virtualnih otrok.
Radostnega učenja ni. Šola in knjiga, učitelji in starši so že davno postali zateženi. A na mreži je tako lahko zadovljiti potrebo lenega virtualnega uma po brezveznih informacijah, polresnicah in lažeh nepoznanih, sumljivih virtualnih prijateljev. Te in takšne informacije pohlepni, virualni umi pogoltnejo in izbljunejo, tako da imamo tudi virualno anoreksijo in bulimijo.
Radostno realno delo ne obstaja, saj smo otroke polnih deset let pretirano ščitili pred delom, pa tudi tisto kar so delali je moralo biti nagrajeno. Nenarejeno delo se je kaznovalo z odvzemom nagrade. Večurno zapravljanje časa na družbenih omrežjih na žalost ustvarja otroku iluzijo ogromnega napornega dela. Leta in leta so starši vrinjali interes med delo in otroka in sedaj ima otrok iluzijo, da je nagrajen za svoje delo na mreži, če je predmet občudovanja in če se daje družbena podpora njegovi informaciji, ideji, fotografiji, laži, goljufiji, nesramnosti, ... Na žalost, slabše je, bolj ga podpirajo virutalni prijatelji. Če »delo« ni podprto, ampak obsojeno, potem se mu posmehujejo ker je neumen, retro ali pa, če ga je drug otrok vzel na piko, la-ta to doživlja kot kazen. To je relna trauma, s katero se bodo morali ukvarjati psihiatri.
Nesporen gospodar - virtualni um, išče močnejšo virtualno draž
Virtualni, odvisni um mladih išče močnejšo in močnejšo virtualno draž. Ko Facebook ni več »in«, presedla na Twitter, na ... kdo ve, kaj je na vrsti. To skrbi bolne, pohlepne, virtualne ume odraslih.
Dveh stvari pa odrasli ne smejo pozabiti.
Prvo: virtualni um se polni kot kanta za smeti z virtualnimi smetmi, ob istočasnem povečanju lastne napetosti in napetosti otrkokovega telesa. UM daje komando, kdaj se bo ta kanta izpraznila, kdaj bo sprostil lastno napetost. Kako? Z realnim nasiljem kot na primer: pretepanjem, verbalnimi žaljivkami, obrekovanji, uničevanjem stvari, pisanjem po zidovih, ne učenjem, begom pred šolo, lenarjenjem, uživanjem nezdrave hrane, alkoholom, drogo, prezgodnjimi spolnimi odnosi, ...
Drugo: virtualni um ima svoje meje. Prehitro smo odprli meje, prezgodaj smo ga vpeljali v tisto, kar otroštvu ne pripada. Sedaj ne more biti več zaustavljen nasilno, s prepovedmi. V nekem trenutku zaustavi sam sebe tako, da postane impotenten in se na žalost nič več, »ne pali«. To povzoča depresijo, ki v velikem številu primerov vodi v samomor, kot možen izhod iz virtualnega življenja.
Kako si otroci želijo izhoda iz virtualne resničnosti mi pokaže podatek iz Facebooka. Srbski deček je prekršil pravila, ki jih postavljajo lastniki mreže in pozval otroke Srbije, naj namesto svojih fotografij objavijo fotografije junakov risanih filmov, ki so jih gledali, ko so bili majhni. In uspel je. Srbija se je zbudila z liki nedolžnih risanih junakov (Miki miška, Jaka racman, Pepe,...) Zagroženo jim je, ker kršijo pravila. Nek nesrečen otrok pa je odgovoril: » Nič nam ne morete. Lahko samo ukinete Facebook.«
Facebook ne bo ukinjen, naši otroci ne bodo rešeni s takšnimi lažnimi preplahi privržencev, ki tožijo nad usodo ubogih Facebook »manijakov«, ki svetujejo staršem naj kontrolirajo svoje otroke. Pri tem pa sami vedo, da je preseglo meje kakršnekoli kontrole, še posebej kontrole staršev. Istočasno si manejo roke, ker bodo zaslužili denar za njihovo zdravljenje, ali pa bodo še dolgo dobivali plačo za svoje nestrokovno delo ali nedelo. Na koga mislim? Ugibajte.
Obstaja izhod?
Izhod, kot trajnostno rešitev nudi znanje ustvarjalne vzgoje, ki je nastalo leta 1932 v Srbiji. Od same prepovedi dostopa do družbenih omrežij ne bo koristi. Kako drogiranemu odvzeti drogo? Nemogoče.
Najprej moramo ukiniti vzroke naših muk: pozitivno in negativno pogojevanje vseh oblik, pretirano zaščitništvo otok pred realnim delom, realnim redom in večnih resnic, ki se nahajajo v dobrih knjigah, kakršne so del mnogih šolskih programov. Ko se otrok ozavesti, bo razumel zakaj je postal njegov um zapornik virtualne mreže in razumel bo, da ga je potrebno osvoboditi.
Še posebej je pomembno da starši, ki uporabljajo ustvarjalno vzgojo v svoji družini najdejo način, da se njihovi otroci družijo čim bolj pogosto z otroki, ki so jim podobni. Zato je potrebno da vsi, ki so vstopili v ustvarjalno vzgojo širijo in priporočajo to znanje sorodnikom, sodelavcem, prijateljem. Včasih je tudi en prijatelj ali prijateljica, ena sestra ali dober brat dovolj za zdravo odraščanje. Verjemimo, da si bo slovenski narod uspel izboriti zdravo odraščanje svojih otrok in da se bo vrnil stari dobri pregovor: » Za vzgojo otroka je potrebna cela vas.«
P.S.
Novinarka mi je naivo predlagala, naj zaprosim starše, da ne obiščejo družbenih omrežij in postanejo s tem zgled svojim otrokom. Nisem pristala. Mreže so namenjene odraslim, ozaveščenim ljudem, ki vedo kaj, od koga in kje iskati. Imajo razvito zavest in poznajo mero in razlog vključevanja v mrežo. Govorim o starših, ki niso postali odvisniki tako, kot njihovi otroci. Mame vztrajajo, da če otrok ne gleda televizije, ne obiskuje družbenih omrežij da mora to prepovedati tudi očetu. To je popolna izguba starševske avtoritete ko dovolimo, da otrok sebe in starša vidi na isti ravni.
Potem pa se mame čudijo, ko jim hčerka – gospodar reče: » A gospa, sebi si kupila novo obleko. Kaj pa meni? Kako si to sploh dovoliš!?«
Kje so korenine te pošasti?
Sodobni starši v neznanju pripravljajo svoje otroke za to obliko bolezni. Od najzgodnejšega otroštva jih nekontrolirano posedajo pred Baby kanal, risanke za otroke, agresivne risanke in igrice, ... mobilne iPade in s tem potegnejo njihov um v virtualno odvisnost. Istočasno uporabljajo kazen, nagrado, pretirano zaščitništvo od relanega dela, reda in resnice, ki jo najdemo v dobrih knjigah.
Ko zdrav otrok dopolni 10 let ima nepremagljivo in močno potrebo za radostnim realnim druženjem, radostnim realnim delom in radostnim učenjem.
Radostnega druženja, učenja in dela v relnem življenju ni
Na žalost, radostnega druženja ni, ker so vsi otroci namesto v parkih, na dvoriščih, na ulici, za in okoli hiš v svojih sobah na virtualnih družbenih omrežjih. Tudi najbolj zdrav otrok nima možnosti, v kolikor ne pozna resnice in si želi v virualni objem virtualnih otrok.
Radostnega učenja ni. Šola in knjiga, učitelji in starši so že davno postali zateženi. A na mreži je tako lahko zadovljiti potrebo lenega virtualnega uma po brezveznih informacijah, polresnicah in lažeh nepoznanih, sumljivih virtualnih prijateljev. Te in takšne informacije pohlepni, virualni umi pogoltnejo in izbljunejo, tako da imamo tudi virualno anoreksijo in bulimijo.
Radostno realno delo ne obstaja, saj smo otroke polnih deset let pretirano ščitili pred delom, pa tudi tisto kar so delali je moralo biti nagrajeno. Nenarejeno delo se je kaznovalo z odvzemom nagrade. Večurno zapravljanje časa na družbenih omrežjih na žalost ustvarja otroku iluzijo ogromnega napornega dela. Leta in leta so starši vrinjali interes med delo in otroka in sedaj ima otrok iluzijo, da je nagrajen za svoje delo na mreži, če je predmet občudovanja in če se daje družbena podpora njegovi informaciji, ideji, fotografiji, laži, goljufiji, nesramnosti, ... Na žalost, slabše je, bolj ga podpirajo virutalni prijatelji. Če »delo« ni podprto, ampak obsojeno, potem se mu posmehujejo ker je neumen, retro ali pa, če ga je drug otrok vzel na piko, la-ta to doživlja kot kazen. To je relna trauma, s katero se bodo morali ukvarjati psihiatri.
Nesporen gospodar - virtualni um, išče močnejšo virtualno draž
Virtualni, odvisni um mladih išče močnejšo in močnejšo virtualno draž. Ko Facebook ni več »in«, presedla na Twitter, na ... kdo ve, kaj je na vrsti. To skrbi bolne, pohlepne, virtualne ume odraslih.
Dveh stvari pa odrasli ne smejo pozabiti.
Prvo: virtualni um se polni kot kanta za smeti z virtualnimi smetmi, ob istočasnem povečanju lastne napetosti in napetosti otrkokovega telesa. UM daje komando, kdaj se bo ta kanta izpraznila, kdaj bo sprostil lastno napetost. Kako? Z realnim nasiljem kot na primer: pretepanjem, verbalnimi žaljivkami, obrekovanji, uničevanjem stvari, pisanjem po zidovih, ne učenjem, begom pred šolo, lenarjenjem, uživanjem nezdrave hrane, alkoholom, drogo, prezgodnjimi spolnimi odnosi, ...
Drugo: virtualni um ima svoje meje. Prehitro smo odprli meje, prezgodaj smo ga vpeljali v tisto, kar otroštvu ne pripada. Sedaj ne more biti več zaustavljen nasilno, s prepovedmi. V nekem trenutku zaustavi sam sebe tako, da postane impotenten in se na žalost nič več, »ne pali«. To povzoča depresijo, ki v velikem številu primerov vodi v samomor, kot možen izhod iz virtualnega življenja.
Kako si otroci želijo izhoda iz virtualne resničnosti mi pokaže podatek iz Facebooka. Srbski deček je prekršil pravila, ki jih postavljajo lastniki mreže in pozval otroke Srbije, naj namesto svojih fotografij objavijo fotografije junakov risanih filmov, ki so jih gledali, ko so bili majhni. In uspel je. Srbija se je zbudila z liki nedolžnih risanih junakov (Miki miška, Jaka racman, Pepe,...) Zagroženo jim je, ker kršijo pravila. Nek nesrečen otrok pa je odgovoril: » Nič nam ne morete. Lahko samo ukinete Facebook.«
Facebook ne bo ukinjen, naši otroci ne bodo rešeni s takšnimi lažnimi preplahi privržencev, ki tožijo nad usodo ubogih Facebook »manijakov«, ki svetujejo staršem naj kontrolirajo svoje otroke. Pri tem pa sami vedo, da je preseglo meje kakršnekoli kontrole, še posebej kontrole staršev. Istočasno si manejo roke, ker bodo zaslužili denar za njihovo zdravljenje, ali pa bodo še dolgo dobivali plačo za svoje nestrokovno delo ali nedelo. Na koga mislim? Ugibajte.
Obstaja izhod?
Izhod, kot trajnostno rešitev nudi znanje ustvarjalne vzgoje, ki je nastalo leta 1932 v Srbiji. Od same prepovedi dostopa do družbenih omrežij ne bo koristi. Kako drogiranemu odvzeti drogo? Nemogoče.
Najprej moramo ukiniti vzroke naših muk: pozitivno in negativno pogojevanje vseh oblik, pretirano zaščitništvo otok pred realnim delom, realnim redom in večnih resnic, ki se nahajajo v dobrih knjigah, kakršne so del mnogih šolskih programov. Ko se otrok ozavesti, bo razumel zakaj je postal njegov um zapornik virtualne mreže in razumel bo, da ga je potrebno osvoboditi.
Še posebej je pomembno da starši, ki uporabljajo ustvarjalno vzgojo v svoji družini najdejo način, da se njihovi otroci družijo čim bolj pogosto z otroki, ki so jim podobni. Zato je potrebno da vsi, ki so vstopili v ustvarjalno vzgojo širijo in priporočajo to znanje sorodnikom, sodelavcem, prijateljem. Včasih je tudi en prijatelj ali prijateljica, ena sestra ali dober brat dovolj za zdravo odraščanje. Verjemimo, da si bo slovenski narod uspel izboriti zdravo odraščanje svojih otrok in da se bo vrnil stari dobri pregovor: » Za vzgojo otroka je potrebna cela vas.«
P.S.
Novinarka mi je naivo predlagala, naj zaprosim starše, da ne obiščejo družbenih omrežij in postanejo s tem zgled svojim otrokom. Nisem pristala. Mreže so namenjene odraslim, ozaveščenim ljudem, ki vedo kaj, od koga in kje iskati. Imajo razvito zavest in poznajo mero in razlog vključevanja v mrežo. Govorim o starših, ki niso postali odvisniki tako, kot njihovi otroci. Mame vztrajajo, da če otrok ne gleda televizije, ne obiskuje družbenih omrežij da mora to prepovedati tudi očetu. To je popolna izguba starševske avtoritete ko dovolimo, da otrok sebe in starša vidi na isti ravni.
Potem pa se mame čudijo, ko jim hčerka – gospodar reče: » A gospa, sebi si kupila novo obleko. Kaj pa meni? Kako si to sploh dovoliš!?«
RSS Feed
