Danes ves svet vztraja na NAGRAJEVANJU za vsak napravljeni korak in nihče ne opozarja, da je to pričetek problemov sodobnega starševstva. Če otrok dela iz INTERESA, potem tu ni ljubezni do dela in življenja. Otrok postane POHLEPEN na svojo nesrečo in nesrečo svojih staršev. Ko pa otrok ne naredi tistega, kar zahtevajo starši in na način, ki ga zahtevajo, ga starši KAZNUJEJO »mehko«, z odvzemom obljubljene nagrade. Otrok potiska agresijo, ki pa jo bo kmalu sprostil. In tu je začetek nasilja.
Otroke se danes brez razloga PRETIRANO ŠČITI pred redom, delom in resnico, posledica česar je ogromno število lenih, nevzgojenih in neobčutljivih otrok. Otroci nas niso prosili, da jih postavimo na neobstoječi vrh neobstoječe družinske piramide.
Ko ugotovimo, da smo ustvarili malega, a zelo močnega diktatorja, začnemo z uporabo VERBALIZMA, s čimer ga na prijateljski način prepričujemo, kako bi bilo lepo, če ne bi bil pohlepen, len, agresiven ... Otrok vam spontano pove, da ga »dušite«, ker občuti, da ste ga takšnega vzgojili prav vi.
Ti štirje vzgojni modeli so dovolj, da se izkrivi prelepo, zdravo naravo vašega otroka, zaradi katere je pripravljen, da vsrkava najbolj negativne in plehke vsebine, ki mu jih ponujajo mediji in računalniške igrice. Zapomnite si, na duhovnem nivoju podobno privlači podobno.
USTVARJALNA VZGOJA nudi staršem znanje, ki bo osnova za vzgojo v tretjem tisočletju. Govorimo o vzgoji brez fizične kazni in verbalnega nasilja (kar je tudi prepovedano z zakonom) in brez kazni in nagrade »mehkega« tipa.
AVTORITARNA VZGOJA DELNO REŠUJE PROBLEME KER SE UKVARJA S POSLEDICAMI
Starši enoletnega otroka se pritožujejo, kako njihov ljubček slabo jé, kako izgubijo ogromno časa da ga nahranijo, kako ne jé, če ni vključena televizija, če nima igračk in podobno. Ko otrok malo zraste, pa se pritožujejo: »Samo razmeče igračke in gre. Pravi napor je, da ga prisilimo, da jih potem pospravi. Agresiven je v vrtcu, pa tudi sestro neprestano tepe. Ne morem se naspati, ker malček noče spati v svoji postelji.«
Raste otrok, z njim pa rastejo tudi problemi. Obstaja lep pregovor: »Majhni otroci, majhni problemi. Veliki otroci, veliki problemi.« »Vsako jutro zamudim v službo, ker otrok najprej gleda risanko, potem pa zelo počasi zajtrkuje in se po polžje oblači. Jaz kar norim», pravi eden od staršev. Drugi doda: » Moj pa pravi, da noče več v šolo, ker se je naučil brati, pisati in šteti do sto.« »Ah, to ni nič!« doda mama samohranilka,: »Moj gre v šolo samo pod pogojem, da mu kupim vse, kar se mu zahoče, če pa to ni dovolj, pa zahteva lažna opravičila. »Tvoj vsaj gre v šolo, moj pa beži iz šole, tava od igralnice do stavnice, ure preživlja ob igranju najbolj grozljivih igric, nabral si je par cvekov, pri tem pa neprestano vpije name in mi grozi.« zaključi naslednja mama.
Tarnanju ni ne konca, ne kraja. Ko vse skupaj postane pretežko, si starši poiščejo strokovno pomoč. Dobili jo bodo in rešili en problem. Ko pa otrok zraste, se pojavijo novi, resnejši problemi. Spet si poiščete pomoč in tako se vrtite v krogu. Se pravi, za vsak problem, ali skupino problemov, ki spremljajo otroka določene starosti potrebujete pomoč. To je delno, avtoritarno, zunanje reševanje problema, kajti problemi so posledica petih avtoritarnih vzgojnih modelov.
Sedaj razumete, zakaj znanje ustvarjalne vzgoje ne more pomagati staršem, ki ostajajo v domeni avtoritarne vzgoje. Tisti, ki se boste odpovedali »mehke« vzgoje, pa boste imeli od naših nasvetov veliko korist.
USTVARJALNA VZGOJA CELOVITO REŠUJE PROBLEME, SAJ ODPRAVLJA VZROKE!
Ustvarjalna vzgoja vztraja na ukinitvi vseh zunanjih modelov, na trajni ukinitvi kazni in nagrade, na določitvi novih pravil v družini in širše, še posebej pa na tem, da so vsi člani družine pripravljeni na spremembe. Ukiniti VZROKE pomeni TRAJNO ODKLONITI POSLEDICE.
Vsi problemi, nad katerimi se v glavnem pritožujejo mame so iz iste avtoritarne kuhinje. Nekaj primerov: če pretirano ščitite otroka pred redom in mu dovolite, da zjutraj najprej vključi televizijo namesto da gre v kopalnico so posledice tega detajla zelo neprijetne – nervoza, vpitje, žaljivke, udarci, zamujanje v službo, za kar ste lahko tudi sankcionirani, poslabšanje družinskih odnosov.
Ali je zdravi pameti težko, da uvede novo pravilo, pa ne zaradi pravila samega, temveč zaradi harmonije v družinskih odnosih. »Ni več posedanja pred televizijo med delavnikom zato, ker se vsi pripravljamo, da odidemo od doma«, bosta rekla oče in mama in otroci se bodo s tem strinjali. V kolikor se ne bodo strinjali zaradi neozaveščenosti, boste vztrajali na pravilu in otrok bo zelo hitro uvidel blagostanje vašega vztrajanja in spoznal, da ne gre za kazen temveč na vračanje k redu in harmoniji v vašem življenju.
Vendar to pravilo ne bo zaživelo v praksi, če deset dni otroka ne kaznujete, enajsti dan pa ga pretepete zato, ker ni obvladal niza novih pravil v času, ki ste si ga vi zastavili. Če se niste dogovorili, da vsi člani družine vstopijo v ustvarjalno vzgojo, če niso prisotni pri utrjevanju novih pravil, če je Družinski priročnik prebrala samo mama, če se kazen in nagrada občasno še pojavljata, potem nima smisla uporabljati načela ustvarjalne vzgoje.
Ne razumem, ko se mama pritožuje, da otrok jé samo, če je na jedilni mizi vključen prenosni računalnik. Kdo je uvedel to pravilo kot izraz skrajne nemoči, ki za seboj potegne številne posledice: odtujenost otroka od sebe, od svojega telesa, od svoje družine. Tisti, ki je vpeljal to pravilo naj ga še ukine. Vendar, če to naredi in pri tem ne upošteva predhodne zahteve ga bo otrok z vpitjem in odrekanjem hrane prisilil na poslušnost. Vse se bo končalo z vašo nervozo, ko pa je kozarec poln, ga boste še gladko pretepli.
Ni prvošolčka, s katerim se starši ne učijo ure in ure, ga zlepa ali zgrda prepričujejo, da naredi domačo nalogo, so nervozni ali pa mu obljubljajo gradove. Dovolj je samo eno šolsko leto, da se starši utrudijo in v glavnem dvignejo roke od svojega otroka in njegove šole. Vse se prepušča privatnim učiteljem, ali pa se starši prepirajo z učiteljem za vsako slabšo oceno.
Vse je tako enostavno. Ljubezen do učenja, kot ljubezen do dela je otrok izgubil že pred vstopom v šolo. Spomnite se, kdaj ste ga posadili pred televizijo. To je bilo sigurno pred dopolnjenim prvim letom. Spomnite se, kdaj ste mu dovolili da igra igrice. Spomnite se, ali je bilo slike z ekrana več kakor slikanic, knjige in vašega pripovedovanja. Seveda predpostavljam, da je bilo vsega več.
Ker sta igrica in televizijska slika višja (lepša, bolj privlačna, neobvezujoča) virtualna resničnost od knjige, ker ne razvijata pozornosti, zavedanja in napora uma, so vaš učenec in vaši problemi vezani za njegovo učenje samo posledica vsrkavanja višje virtualne resničnosti. Prehod s konja na osla pa je zelo težak.
Že prvi šolski dan bo otrok zaključil, da sta šola in učenje utrujajoči, vi pa boste ugotovili, da otrok ni osvojil znanja. Celo ne ve, kaj ima za domačo nalogo. Krivite učitelja, sami ure presedite poleg njega, on pa samo gleda na uro in prepozna čas, ko je na vrsti njegova risanka.
Posledice so številne in neprijetne. Kreganje, utrujenost, nezadovoljstvo, pretep, kaznovanje, nagrajevanje, potem prične otrok izsiljevati vas in tako naprej, vse dokler ne pridete do strokovnjaka, ki naj bi rešil vaš problem s »šolo«.
Ko se odločite, da osvojite znanje ustvarjalne vzgoje, problem učenja niti ne bo na dnevnem redu, vendar bo otrok seznanjen z novim pravilom, ki ga boste uporabili v kolikor že ni v preveliki odvisnosti od virtualnih vsebin: knjig in pogovora mora biti več kot virtualnih vsebin.
Da bi se vrnila Ljubezen do učenja, se mora otroku povrniti Ljubezen do dela. Kako? Naredili boste globalni načrt (Družinski priročnik: Načrtuj ti, načrtoval bom tudi jaz), v katerem bodo navedena vsakodnevna domača opravila. Dela se izbira tedensko. Najprej izbira najmlajši član družine in tako po vrsti. Kar ostane postori mama. Videli boste s kakšnim zadovoljstvom bodo otroci pristopili k delu. S tem ko vračamo ljubezen do dela doma, se vrača tudi ljubezen do učenja. Potrebno je potrpežljivo počakati. Vendar pa bo to zadovoljstvo splahnelo ob samo eni mamini opazki: »Umakni se, ker si mi v napoto«, ali pa, Bog ne daj, da ga nervozna mama udari, ker se je prvo, nespretno pomivanje posode zaključilo z razbitim krožnikom.
DA ZAKLJUČIMO
Naredite seznam novih pravil v družini, s katerimi otroku postavite jasne meje vendar brez kazni in brez nagrade. Osvajanje novih pravil pa traja nekaj časa.
Naredite globalni načrt dela, preberite Družinski priročnik, odkrijte znanje, ki vam ga ponuja in ga delite z ostalimi člani družine, da se tako pripravljeni podate na pot miru in ljubezni v družini.
Otroke se danes brez razloga PRETIRANO ŠČITI pred redom, delom in resnico, posledica česar je ogromno število lenih, nevzgojenih in neobčutljivih otrok. Otroci nas niso prosili, da jih postavimo na neobstoječi vrh neobstoječe družinske piramide.
Ko ugotovimo, da smo ustvarili malega, a zelo močnega diktatorja, začnemo z uporabo VERBALIZMA, s čimer ga na prijateljski način prepričujemo, kako bi bilo lepo, če ne bi bil pohlepen, len, agresiven ... Otrok vam spontano pove, da ga »dušite«, ker občuti, da ste ga takšnega vzgojili prav vi.
Ti štirje vzgojni modeli so dovolj, da se izkrivi prelepo, zdravo naravo vašega otroka, zaradi katere je pripravljen, da vsrkava najbolj negativne in plehke vsebine, ki mu jih ponujajo mediji in računalniške igrice. Zapomnite si, na duhovnem nivoju podobno privlači podobno.
USTVARJALNA VZGOJA nudi staršem znanje, ki bo osnova za vzgojo v tretjem tisočletju. Govorimo o vzgoji brez fizične kazni in verbalnega nasilja (kar je tudi prepovedano z zakonom) in brez kazni in nagrade »mehkega« tipa.
AVTORITARNA VZGOJA DELNO REŠUJE PROBLEME KER SE UKVARJA S POSLEDICAMI
Starši enoletnega otroka se pritožujejo, kako njihov ljubček slabo jé, kako izgubijo ogromno časa da ga nahranijo, kako ne jé, če ni vključena televizija, če nima igračk in podobno. Ko otrok malo zraste, pa se pritožujejo: »Samo razmeče igračke in gre. Pravi napor je, da ga prisilimo, da jih potem pospravi. Agresiven je v vrtcu, pa tudi sestro neprestano tepe. Ne morem se naspati, ker malček noče spati v svoji postelji.«
Raste otrok, z njim pa rastejo tudi problemi. Obstaja lep pregovor: »Majhni otroci, majhni problemi. Veliki otroci, veliki problemi.« »Vsako jutro zamudim v službo, ker otrok najprej gleda risanko, potem pa zelo počasi zajtrkuje in se po polžje oblači. Jaz kar norim», pravi eden od staršev. Drugi doda: » Moj pa pravi, da noče več v šolo, ker se je naučil brati, pisati in šteti do sto.« »Ah, to ni nič!« doda mama samohranilka,: »Moj gre v šolo samo pod pogojem, da mu kupim vse, kar se mu zahoče, če pa to ni dovolj, pa zahteva lažna opravičila. »Tvoj vsaj gre v šolo, moj pa beži iz šole, tava od igralnice do stavnice, ure preživlja ob igranju najbolj grozljivih igric, nabral si je par cvekov, pri tem pa neprestano vpije name in mi grozi.« zaključi naslednja mama.
Tarnanju ni ne konca, ne kraja. Ko vse skupaj postane pretežko, si starši poiščejo strokovno pomoč. Dobili jo bodo in rešili en problem. Ko pa otrok zraste, se pojavijo novi, resnejši problemi. Spet si poiščete pomoč in tako se vrtite v krogu. Se pravi, za vsak problem, ali skupino problemov, ki spremljajo otroka določene starosti potrebujete pomoč. To je delno, avtoritarno, zunanje reševanje problema, kajti problemi so posledica petih avtoritarnih vzgojnih modelov.
Sedaj razumete, zakaj znanje ustvarjalne vzgoje ne more pomagati staršem, ki ostajajo v domeni avtoritarne vzgoje. Tisti, ki se boste odpovedali »mehke« vzgoje, pa boste imeli od naših nasvetov veliko korist.
USTVARJALNA VZGOJA CELOVITO REŠUJE PROBLEME, SAJ ODPRAVLJA VZROKE!
Ustvarjalna vzgoja vztraja na ukinitvi vseh zunanjih modelov, na trajni ukinitvi kazni in nagrade, na določitvi novih pravil v družini in širše, še posebej pa na tem, da so vsi člani družine pripravljeni na spremembe. Ukiniti VZROKE pomeni TRAJNO ODKLONITI POSLEDICE.
Vsi problemi, nad katerimi se v glavnem pritožujejo mame so iz iste avtoritarne kuhinje. Nekaj primerov: če pretirano ščitite otroka pred redom in mu dovolite, da zjutraj najprej vključi televizijo namesto da gre v kopalnico so posledice tega detajla zelo neprijetne – nervoza, vpitje, žaljivke, udarci, zamujanje v službo, za kar ste lahko tudi sankcionirani, poslabšanje družinskih odnosov.
Ali je zdravi pameti težko, da uvede novo pravilo, pa ne zaradi pravila samega, temveč zaradi harmonije v družinskih odnosih. »Ni več posedanja pred televizijo med delavnikom zato, ker se vsi pripravljamo, da odidemo od doma«, bosta rekla oče in mama in otroci se bodo s tem strinjali. V kolikor se ne bodo strinjali zaradi neozaveščenosti, boste vztrajali na pravilu in otrok bo zelo hitro uvidel blagostanje vašega vztrajanja in spoznal, da ne gre za kazen temveč na vračanje k redu in harmoniji v vašem življenju.
Vendar to pravilo ne bo zaživelo v praksi, če deset dni otroka ne kaznujete, enajsti dan pa ga pretepete zato, ker ni obvladal niza novih pravil v času, ki ste si ga vi zastavili. Če se niste dogovorili, da vsi člani družine vstopijo v ustvarjalno vzgojo, če niso prisotni pri utrjevanju novih pravil, če je Družinski priročnik prebrala samo mama, če se kazen in nagrada občasno še pojavljata, potem nima smisla uporabljati načela ustvarjalne vzgoje.
Ne razumem, ko se mama pritožuje, da otrok jé samo, če je na jedilni mizi vključen prenosni računalnik. Kdo je uvedel to pravilo kot izraz skrajne nemoči, ki za seboj potegne številne posledice: odtujenost otroka od sebe, od svojega telesa, od svoje družine. Tisti, ki je vpeljal to pravilo naj ga še ukine. Vendar, če to naredi in pri tem ne upošteva predhodne zahteve ga bo otrok z vpitjem in odrekanjem hrane prisilil na poslušnost. Vse se bo končalo z vašo nervozo, ko pa je kozarec poln, ga boste še gladko pretepli.
Ni prvošolčka, s katerim se starši ne učijo ure in ure, ga zlepa ali zgrda prepričujejo, da naredi domačo nalogo, so nervozni ali pa mu obljubljajo gradove. Dovolj je samo eno šolsko leto, da se starši utrudijo in v glavnem dvignejo roke od svojega otroka in njegove šole. Vse se prepušča privatnim učiteljem, ali pa se starši prepirajo z učiteljem za vsako slabšo oceno.
Vse je tako enostavno. Ljubezen do učenja, kot ljubezen do dela je otrok izgubil že pred vstopom v šolo. Spomnite se, kdaj ste ga posadili pred televizijo. To je bilo sigurno pred dopolnjenim prvim letom. Spomnite se, kdaj ste mu dovolili da igra igrice. Spomnite se, ali je bilo slike z ekrana več kakor slikanic, knjige in vašega pripovedovanja. Seveda predpostavljam, da je bilo vsega več.
Ker sta igrica in televizijska slika višja (lepša, bolj privlačna, neobvezujoča) virtualna resničnost od knjige, ker ne razvijata pozornosti, zavedanja in napora uma, so vaš učenec in vaši problemi vezani za njegovo učenje samo posledica vsrkavanja višje virtualne resničnosti. Prehod s konja na osla pa je zelo težak.
Že prvi šolski dan bo otrok zaključil, da sta šola in učenje utrujajoči, vi pa boste ugotovili, da otrok ni osvojil znanja. Celo ne ve, kaj ima za domačo nalogo. Krivite učitelja, sami ure presedite poleg njega, on pa samo gleda na uro in prepozna čas, ko je na vrsti njegova risanka.
Posledice so številne in neprijetne. Kreganje, utrujenost, nezadovoljstvo, pretep, kaznovanje, nagrajevanje, potem prične otrok izsiljevati vas in tako naprej, vse dokler ne pridete do strokovnjaka, ki naj bi rešil vaš problem s »šolo«.
Ko se odločite, da osvojite znanje ustvarjalne vzgoje, problem učenja niti ne bo na dnevnem redu, vendar bo otrok seznanjen z novim pravilom, ki ga boste uporabili v kolikor že ni v preveliki odvisnosti od virtualnih vsebin: knjig in pogovora mora biti več kot virtualnih vsebin.
Da bi se vrnila Ljubezen do učenja, se mora otroku povrniti Ljubezen do dela. Kako? Naredili boste globalni načrt (Družinski priročnik: Načrtuj ti, načrtoval bom tudi jaz), v katerem bodo navedena vsakodnevna domača opravila. Dela se izbira tedensko. Najprej izbira najmlajši član družine in tako po vrsti. Kar ostane postori mama. Videli boste s kakšnim zadovoljstvom bodo otroci pristopili k delu. S tem ko vračamo ljubezen do dela doma, se vrača tudi ljubezen do učenja. Potrebno je potrpežljivo počakati. Vendar pa bo to zadovoljstvo splahnelo ob samo eni mamini opazki: »Umakni se, ker si mi v napoto«, ali pa, Bog ne daj, da ga nervozna mama udari, ker se je prvo, nespretno pomivanje posode zaključilo z razbitim krožnikom.
DA ZAKLJUČIMO
Naredite seznam novih pravil v družini, s katerimi otroku postavite jasne meje vendar brez kazni in brez nagrade. Osvajanje novih pravil pa traja nekaj časa.
Naredite globalni načrt dela, preberite Družinski priročnik, odkrijte znanje, ki vam ga ponuja in ga delite z ostalimi člani družine, da se tako pripravljeni podate na pot miru in ljubezni v družini.
RSS Feed