AVTORICA O SEBI
Pišem se Milica Novković, rojena Vojnović. Od malih nog me kličejo Mira in to je tudi moje krstno ime. Rodila sem se v Zemunu leta 1947.
Najlepše, kar lahko otrok prinese v življenje, sem dobila v predmestju Džakova, kjer sem do svojega petega leta živela pri pokojni babici Milki, stricu Žarku, pri stricih in tetah ... Iz tega okolja sem odnesla klico Ljubezni do življenja in do človeka, ker so mi Ljubezen dajali vsi dobri ljudje, ki so me neprestano varovali v toplih življenjskih pogojih. Bila sem tako varna kot nekoč v materinem trebuhu.
V življenje sem prinesla moč in prgišče pozitivnih čustev, ki so bila ranjena pri vsakem srečanju s podobno življenjsko situacijo, kakršno sem videla in doživljala v svojem prvem domu. Občutila, videla in slišala sem vse, kar mora občutiti, videti in slišati otrok: modro nebo, zeleno travo, vinsko trto nad zibelko, bister potok, toplo mleko, ki teče iz kravinega vimena, topot konjev, pogovore in človeško sodelovanje revežev. Občutila sem lepoto trenutka, ko je moja bosa nožica stopila v debeli sloj zdravega, toplega vaškega blata; občutila sem lepoto in iskrivost bistre, hladne vode iz izvira, v trenutkih, ko se pojavi žeja drobnega otroškega telesa; občutila sem zadovoljstvo pri dotiku nežnega toplega piščančjega perja. Skratka, občutila sem neverjetno lahkoto življenja, ker je vse življenje, ki sem ga tukaj uživala, bilo do mene skrajno obzirno in prijazno.
In kako je bilo kasneje? Starši so opravili svoje “starševstvo” pač tako, kot so najbolje vedeli in znali. Ni bilo lahko ne meni, ne očetu in mami in že zdavnaj sem jim odpustila vse, s čimer so podzavestno poskušali uničiti lepoto, ki sem jo shranila v kotiček srca in odnesla v življenje. Življenje je prinašalo pasti, ovire, skušnjave, vendar sem zmeraj z lahkoto preplavala vse narasle reke. Pri tem mi je vselej pomagal moj “sveženj” in nekakšen dober angel, ki je spregovoril skozi usta kakšnega učitelja, soseda, neznanega dobrega človeka, a še posebej skozi usta mojih učencev in mojih otrok.
Bog mi je podaril vse, kar človek potrebuje: življenje, zdravje, Ljubezen, moč, družino, dvoje čudovitih otrok, prijatelje in sovražnike. Vsa ta darila sem cenila, čuvala in ljubila, v meni je raslo življenje v vsej svoji lepoti.
Danes Bogu vračam na tak način, za katerega sem prepričana, da je edini pravi. Vse, kar sem izkusila, spoznala, odkrila in se naučila vračam ljudem, zlasti otrokom, zato da bi jim bilo laže premagati pasti, ovire in skušnjave na poti njihovega življenja. Bogu pa bom v dar predala svoje življenje, ko bo za to prišel čas. Bog bo videl, da se je klica, ki mi jo je dal, v meni razvila, razcvetela in obrodila sadove.
To je tisto najpomembnejše, kar sem vam želela povedati o sebi. Postranskega pomena je dejstvo, da sem osnovno šolo končala v Crvenki, gimnazijo v Vrbasu, Filozofsko fakulteto v Beogradu (skupina za jugoslovansko in svetovno književnost), da sem bila dvajset let profesorica v šolah po Beogradu, da sem delala z otroki in s starši v svojem zasebnem otroškem vrtcu in da sem ravno danes končala s pisanjem Družinskega priročnika. In kako naprej? Življenje bo teklo naprej in karkoli bo prineslo, bo dobro.
nazaj
Najlepše, kar lahko otrok prinese v življenje, sem dobila v predmestju Džakova, kjer sem do svojega petega leta živela pri pokojni babici Milki, stricu Žarku, pri stricih in tetah ... Iz tega okolja sem odnesla klico Ljubezni do življenja in do človeka, ker so mi Ljubezen dajali vsi dobri ljudje, ki so me neprestano varovali v toplih življenjskih pogojih. Bila sem tako varna kot nekoč v materinem trebuhu.
V življenje sem prinesla moč in prgišče pozitivnih čustev, ki so bila ranjena pri vsakem srečanju s podobno življenjsko situacijo, kakršno sem videla in doživljala v svojem prvem domu. Občutila, videla in slišala sem vse, kar mora občutiti, videti in slišati otrok: modro nebo, zeleno travo, vinsko trto nad zibelko, bister potok, toplo mleko, ki teče iz kravinega vimena, topot konjev, pogovore in človeško sodelovanje revežev. Občutila sem lepoto trenutka, ko je moja bosa nožica stopila v debeli sloj zdravega, toplega vaškega blata; občutila sem lepoto in iskrivost bistre, hladne vode iz izvira, v trenutkih, ko se pojavi žeja drobnega otroškega telesa; občutila sem zadovoljstvo pri dotiku nežnega toplega piščančjega perja. Skratka, občutila sem neverjetno lahkoto življenja, ker je vse življenje, ki sem ga tukaj uživala, bilo do mene skrajno obzirno in prijazno.
In kako je bilo kasneje? Starši so opravili svoje “starševstvo” pač tako, kot so najbolje vedeli in znali. Ni bilo lahko ne meni, ne očetu in mami in že zdavnaj sem jim odpustila vse, s čimer so podzavestno poskušali uničiti lepoto, ki sem jo shranila v kotiček srca in odnesla v življenje. Življenje je prinašalo pasti, ovire, skušnjave, vendar sem zmeraj z lahkoto preplavala vse narasle reke. Pri tem mi je vselej pomagal moj “sveženj” in nekakšen dober angel, ki je spregovoril skozi usta kakšnega učitelja, soseda, neznanega dobrega človeka, a še posebej skozi usta mojih učencev in mojih otrok.
Bog mi je podaril vse, kar človek potrebuje: življenje, zdravje, Ljubezen, moč, družino, dvoje čudovitih otrok, prijatelje in sovražnike. Vsa ta darila sem cenila, čuvala in ljubila, v meni je raslo življenje v vsej svoji lepoti.
Danes Bogu vračam na tak način, za katerega sem prepričana, da je edini pravi. Vse, kar sem izkusila, spoznala, odkrila in se naučila vračam ljudem, zlasti otrokom, zato da bi jim bilo laže premagati pasti, ovire in skušnjave na poti njihovega življenja. Bogu pa bom v dar predala svoje življenje, ko bo za to prišel čas. Bog bo videl, da se je klica, ki mi jo je dal, v meni razvila, razcvetela in obrodila sadove.
To je tisto najpomembnejše, kar sem vam želela povedati o sebi. Postranskega pomena je dejstvo, da sem osnovno šolo končala v Crvenki, gimnazijo v Vrbasu, Filozofsko fakulteto v Beogradu (skupina za jugoslovansko in svetovno književnost), da sem bila dvajset let profesorica v šolah po Beogradu, da sem delala z otroki in s starši v svojem zasebnem otroškem vrtcu in da sem ravno danes končala s pisanjem Družinskega priročnika. In kako naprej? Življenje bo teklo naprej in karkoli bo prineslo, bo dobro.
nazaj
